Varšava – Rzewnica

Vreme je kislo. Hladno in oblačno. Pravzaprav sivo

Varšava

… a ni bilo nikoli tisto, ki mi lahko pokvari veselje do tistega, česar se neizmerno veselim. Pravijo, da slabega vremena ni, je le slaba oprema. S tem se vsekakor strinjam. Dežja naj na poti ne bi bilo ampak tudi nanj sva dobro pripravljena. Spominjam se, ko sem pešačila po Španiji od vzhoda do zahoda, kjer me je pralo 26 dni od 34 dni hoje. Vsako jutro sem se morala stlačit v mokra oblačila in prisežem, da je bil zelo neprijeten občutek a sem se ga že po nekaj dneh recimo, da navadila.

Spakirana s kolesi vred prispeva v stanovanje prijatelja, kjer si izmenjujemo dobrote, katere smo si pritovorili s seboj. Darek, jaz in Przemek.

Fanta nalagata načrtovano pot na GPS in medtem ko poskušam slediti dogajanju uživam v okusu Kasztanki čokoladic, katere že vrsto let proizvajajo na poljskem in velja za eno najpriljubnejših.

 

Prvi dan našega potovanja zamenjamo betonsko pot v gozdno, ko vstopimo v enega izmed večjih nacionalnih parkov, Kampinos – Kampinoski park narodnowy. Okoli 36.000 ha velik park, ki je povezan s pomembnimi bogatimi zgodovinskimi dogodki v katerega se rado zatečejo mnogi prebivalci Varšave, ko jim je potreben mir, svež zrak in lepota narave. Več kot 300 km označenih poti za pohodnike, kolesarje in vse ljubitelje narave.

Poljska je res super za kolesarjenje saj ponuja nešteto načinov za zadovoljevanje potreb kolesarja. Naša je bila beg iz mest v gozd, kateri vedno znova omamlja s svojimi neštetimi barvnimi kombinacijami zelene.

Dnevi na kolesu so zelo zabavni. A ne za vsakogar. Ker Darek težje kolesari, ga s Przemekom vsake toliko počakava. Kljub temu, da je vedel kakšna pot nas čaka se nanjo ni dobro pripravil zato se je tokom dneva odločil, da nas zapusti in oddide svojo pot. Betonsko. Verjamem, da mu je bilo teško saj je kolsaril s ta oskimi (42 mm) gumami in posledično dosti več energije porabil za ta naš peščeno izbrani teren. V njemu res ni bilo videti užitka, zato so se naše poti kmalu razdvojile.

 

**

Prijatelj predlaga kamp. S Przemekom sprejmeva predlog, čeprav sva oba raje za divlje kampiranje, ki pa je v tem nacionalnem parku razumljivo prepovedan. Privolila sva v kamp nekje v gozdu ob cesti, za katerega sva kar dobro plačala in za poslastico dobila smrad iz katerega so se dimile ne daleč stran žgane smeti. Kamp kjer so nam hoteli zaračunat ogenj, katerega bi si pripravili sami. Za tistih par drv, ki bi nam jih dali so želeli okoli 30€! Da pa lahko zakuriva “brezplačni” ogenj, sva se s Przemekom vseeno poslužila z drvmi iz gozda, tistih, ki nebo potrebno plačat. Medtem ko sem netila ogenj na katerem sva si želela pripraviti večerjo, me je lastnik kampa pozorno opazoval in ker mu verjetno ni odgovarjal način, ki se ga poslužujem me ogovori »dekle, ne matraj se«.
Nerazumljivo gledam vanj, ker nevem kaj misli, medtem ko veselo maha s steklenico v levo držeči drži v levi roki. “Ti bom pomagal” pravi, a je prestregel mojo zahvalo in mnenje, ko sem malo glasneje odvrnila, da “ne, res ni potrebe, hvala” je ta že dolival bencin in mi želel približati tisto, krajšo enostavnejšo verzijo priprave ognja s katero je samo še poneumil sebe in svoj »super kamp«.

Pozno zvečer se nam pridruži še drugi prijatelj Krzysiek, s katerim skupaj nadaljujemo pot proti Rzewnici.

Z obilnim zajtrkom dobimo potrebno energijo za na pot. Pot, ki je vredna vsakršnega napora in je poplačan z okoliško lepoto. Vreme nam je nakljonjeno, ravno pravo za užitek na kolesu. Ne prevroče in ne pre mrzlo. Jutra so, kar sveža ampak ravno prava za prebujanje v novi dan.

Kolesarjenje poteka sproščeno, brez napetosti, brez tekmovalnosti v super vzdušju. Vsake toliko časa počakamo na Dareka. Nadaljujemo skupaj a kaj kmalu ostane za nami, kjer se nemočen bori z odvečno opremo, ki jo tovori s seboj in energijo, ki jo porablja za tišanje svojega kolesa na peščenih tleh. Ultralight potovanje ima pri takšnih podvigih, kar velik pomen. Vsekakor olajša potovanje in omogoči udobje, ki pa na kolesu pride zelo prav.

Uro pred zahodom, ponavadi upočasnimo, saj iščemo primeren prostor za kampiranje. Dobro je biti, kje ob vodi, da lahko s sebe spereš vso umazanijo, ki se je nabrala v tistem dnevu.

Ves trud je bil poplačan s čudovitim jezerom nekje sredi gozda. Oči so bile uprte v velikega orla, ki je stal sredi jezera na velikem lesenem kolu. Zmatrana odloživa kolesa, spijeva pivo in se skopava v hladni plitki vodi s peščenim dnom. Nadležnih mrčesi ni bilo, zato je bilo še toliko bolj prijetno uživati v večeru nekje ob jezeru, kjer nisva bila napadena. Vsi vemo kako zelo nadležni znajo biti, zato me že sedaj pripravljajo na določene destinacije, kjer bo bojda soočenje z njimi kar veliko. Tokrat teh problemov za razliko od Albanije nisva imela.

S Przemekom sva za razliko od Albanije imela dobro razdeljeno delo.. Medtem, ko sem jaz skrbela za postavitev in ureditev šotora, najinega doma, je Przemek pridno nabiral drva, da je lahko zakuril ogenj na katerem je skuhal večerjo. Večerja je bila pripravljena na osnovi Poljske slanine in tako dajala intenziven okus ostali prilogi. Po večerji je še sledila skodelica čaja in požirek slovenske rakije.

“Far away places are nice, home is better, home is where we are.” Przemek

Smo na poti  proti Torunu, mestu, ki je znano po svojih veličastvenih tradicionalnih medenjakih imenovanih Pierniki. Pred samim odhodom zgodaj zjutraj, nas med pakiranjem šotorov preseneti Służby Leśnej, gozdna služba, ki med drugimi pišejo kazni vsem tistim, ki si upajo spati v tej naravni lepoti, kjer prostora za kampiranje ni. Lahko bi dobili kar veliko kazen za spanje na divljem a ker so se fantje spustili v globoko kolesarsko debato in ugotovili, da imajo veliko skupnega se je ta kazen izjalovila v sproščen pogovor polnega smeha. Jaz pa skrbela, da je vsak od fantov dobil jutranjo dozo kofeina in se posladkal z Przemekovo najljubšo čokoladico kasztanki.

Pot do Toruna je predvsem ravna in urejena. Včasih smo s poti namerno zašli in se znašli med podrtimi drevlji, katere smo se s skupnimi močmi lotili in ga spravili s poti, da smo lahko nemoteno nadaljevali našo pot.

Na GPS mapi, kakšnih 20km stran od mesta Torun odkrijemo jezero, kateremu se približujemo čez majhne vasice polnih psov, kateri znali so dobro nabiti moj srčni utrip. Res ni prijetno, ko vidiš psa tekati s polno hitrostjo proti tebi. V sebi si mislim, da kljub hitrosti, ki jo imam, mi preostane le še dvig nog, čim dlje od tal in se tako obvarujem pred ugrizom.

Šotor postavljen in večerja skuhana. Sedaj je čas za zvok poskočnih žab, ki ne daleč stran od nas uživajo v svoji idili, kateri dodana je polna mera melodičnega veselja bližnjih živali. Svojo budnost izkoristim še za učenje poljskega jezika a me že po nekaj vrsticah premami vreča v katero zlezem v upanju na še lepše jutro in budilko ptic.

Jutranje rutine brez soka Kubuś iz korenčka, banane in malin preprosto ne gre.

Zgodaj zjutraj na hitro spakiramo svoje torbe, jih namontiramo na kolesa in že smo na poti proti mestu Torun, ki je med drugimi najbolj znan tudi po poljskem pisatelju, astronomu, matematiku, pravniku in zdravniku Nikolaju Koperniku rojenem leta 73 prav v tem mestu. Po celem svetu je znan po tem, da je v središče vesolja namesto Zemlje postavil Sonce in s tem predstavil izvirno zamisel za razlago gibanja planetov. To je bilo tisto, kar je sprožilo znanstveno revolucijo, ki je popolnoma spremenila pogled na svet.
Torun, res prijetno mesto v katerega smo prispeli dovolj zgodaj da smo imeli čas za raziskovanje in ogled starega mestnega jedra pa tudi za kosilo. Čas za ogled muzejev pa sva prihranila za naslednjič ko se bova  vrnila in mesto v popolnosti raziskala.

Pred odhodom iz mesta odidemo na pošto in svoji družini pošljemo te odlične mestne sladke specialitete pierniki, katerih zagotovo bodo veseli.

Pozno popoldan je že, zato si izberemo cesto, ki nas vodi naprej proti cilju, Rzewnica. Iz mesta na cesto, iz ceste na stezo in iz steze na želežniško progo, kjer nekaj kilometrov kolesarimo dokler ne pridemo na varnejšo pot, ki nas bo pripeljala do prenočišča. Do sedaj smo večino noči spali pri jezerih zato tudi tokrat ni izjeme, da nebi poiskali modro piko na mapi ob kateri bi si postavili šotor. Jezero je poleg tega da krasi naravo, le tisto nekaj, ki pripomore pri čistoči človeka in oblačil.

Večera brez ognja, vesele kapljice in dobre pojedine še ni bilo, tako, da tudi ta dan ni bil izjema.

V šotoru se Przemekom pogovarjama, nakar me vpraša ali sem jutri zmožna prekolesariti kar dosti kilometrov? Seveda vprašam koliko je to dosti? Pravi, šli bi še bolj zgodaj kot smo včeraj, saj nas čaka kakšnih 180km, do cilja ” Ne vem”, pravim. Kar lahko naredim je to, da probam. Tako je tudi bilo.

Prišlo je jutro, ko bo dolg dan pred nami. Vreme nam je bilo manj naklonjeno, saj je vmes, nekje na polovici lilo kot iz škafa. Meni je prijalo. Res je da imam raje sončno in toplo, a včasih le paše malo osvežitve. Posušila sem se med kolesarjenjem pred prvim postankom v mestecu, kjer si privoščimo pivo in pico. Prvo polovico kilometrov smo večino časa preživeli v gozdu, mesto pa je bilo tisto iz katerega smo se spravili naprej na regionalno cesto. Šlo je dosti hitreje. Kljub dolgemu dnevu, sem uživala ob pogledu na čudoviti sončni zahod in pokrajino, ki me je obdajala a nas je kmalu dobila noč. Še preden se iz regionalne ceste spravimo nazaj v gozd, si s fantom na bencinski crpalki privoščiva vročo kavo s smetano posuto z jagodami. Več kot odlično. Nova doza energije in že sem pripravljena za v gozd. Res je bilo zabavno voziti v temi in loviti pesek med kolesi po hribuu navzdol, zaradi katerega sem enkrat tudi padla. Ni kaj hujšega.. Smejala sem se a je noga od udarca bila dobro plava.

Z energijo in voljo sem bila zelo dobro priskrbljena, tako da problem soočiti se s takšnimi kilomeri, priznam, tisti dan, bila je zame mala malica.

Ob kakšnih 00:30 prispemo v kamp, kjer gori velik ogenj in se veselijo ljudje, ki so prispeli tisti dan. Mi smo prispeli zadnji. Vsi so potovali, daljše razdalje. Mi smo naredili nekaj vec kot 500km, so pa bili tudi tisti, ki so prikolesarili dosti več. Medtem ko je Przemek postavljal šotor, sem si izmenjevala besede z starejšim gospodom, ki je 600km prekolesaril v 28 urah.

4’C je bilo to noč. Zelo hladno, zato je prva misel bila iti spat. V mojo puhasto spalko. Przemek me vpraša, če sem zaspana in, ker res nisem bila me vpraša če me lahko nekam povabi. Z veseljem odgovorim, da da, se toplo oblečem in nekako upam, da me, kljub čudoviti noči, prelepemu nebu ne povabi ležati nekje na travnik, kjer bi gledala zvezde, kot to pocneva ponavadi. Res je bilo tako. Ni me povabil gledati zvezde, me je pa povabil v majhno prazno zelo toplo kuhinjo, katere bila sem neizmerno vesela, saj me je res zeblo. Tam sva si skuhala čaj, segrela vodo za  čutaro, da bo med spanjem toplo, izmenjala par besed in počasi odšla spat. Juri je tisti dan, ko bom lahko spala brez slabe vesti 🙂

    “We don’t ride a bike to add days to our life. We ride a bike to add life to our days”
Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s