So poti tam nekje, stran od glavnih cest in hrupa a mnogi ne vedo zanje.

Ko kakšnemu domačinu navdušeno razlagam kako všeč mi je tale Poljska in kaj vse sem že videla v teh nekaj mescih me s široko razprtimi očmi in prikimavanjem glave označijo za srečnico, ki je videla več kot pa marsikateri poljak. Seveda se vsega tega zavedam in verjetno je to enden izmed razlogov, da si Poljske ne predstavljam, kot si jo marsikdo tam zunaj. Ni tako revna, kot mislijo mnogi in ljudje niso bogi, kot je predstava večine in povem vam, cestna infrastruktura je vedno boljša, standardi so vedno večji in vse se razvija v prav neverjetno smer. Ljudje, katere srečujem so prijazni in komunikativni, kar pa mojim potepom doda še tisto piko na i, ki je potrebna, da je vse več kot lepo.

Najini načrti in kolo so očitno magnet za te same lepe, večkrat odmaknjene gozdne poti, ki se vzpenjajo tja od koder pogledi so le še lepši. Przemek, ki me pelje po teh poljskih poteh mi vedno pravi: “pusti se presenetit”. In se.
To je ta Poljska, ki me vedno znova preseneti s svojim mozaikom lepot.

Tokrat se odločiva, da greva do Krakowa, kjer se nama bo pridruži prijatelj Jarek. Krakow je res lepo mesto z osupljivo oklico, zato je za raziskovanje mesta, kolo najprimernejše prevozno sredstvo. Severno nedaleč stran od samega mesta se nahaja drugi najmanjši nacionalni park Ojcowski, kamor smo tudi namenjeni. Na področju parka in širše se nahajajo ogromne jame, utrdbe in številni gradovi postavljeni na belem apnencu. Celotna pot poteka skozi dve poljski pokrajini, Malopoljsko (pl. Małopolska) in Šlezijo (pl. Śląsk).
Po ogledu Krakowa in spiti največji šalici kave do sedaj se počasi odpravimo iz mesta, nekam proti stranskim, podeželjskih poteh. Pred potjo pa smo se ustavili še  v kolesarski trgovini, saj je Przemekovo kolo potrebovalo nove zavorne ploščice.

Pot, ki ji sledimo je večino časa označena z rdečo, zraven pa še rumena puščica ali školjka, ki označuje znano romarsko pot sv. Jakoba. Vedno bolj smo oddaljeni od mesta, zato se prepuščamo užitkom vožnje in nabiranju podeželjskih kilometrov, kjer so nas spremljali vonji zelišč, katere obirale so mlade in radovedne ženske. Kmalu se znajdemo v gozdu, kjer premagujemo klance in uživamo v jesensko obarvanem spustu.

Poljske poti so označene z različnimi barvami in vsaka je različnega pomena. Rdeča pomeni glavno pot z najdaljšo razdaljo in med seboj povezuje nacionalne parke ali kakšne večje naravne znamenitosti. Tokrat smo ves čas sledili rdeči. Modra prav tako označuje daljšo pot a ne tisto ta glavno. Rumena vse te poti med seboj povezuje, zelena prav tako vodi do kaksnih atrakcij, razglednih točk medtem ko črna barva označuje krajše pristope do katerih izmed omenjenih poti.

Pot je zaradi svoje lokacije precej turistična, zaradi vseh gradov, ruševin in skal, ki se nahajajo v sami bližini in segajo kar precej v višino. Pot orlovih gnez, kot ji pravijo, je speljana kakšnih 170 km čez vse svoje geografske lepote, kateremu ne zmanjka plezalskega pridiha, saj se tja zatekajo vsi tisti, željni skale in plezalskih podvigov vseh možnih težavnostnih stopenj. Priznam, da me je ob pogledu na vse te dobro zamikalo, da bi bila moja plezalska oprema pri meni, navešena nekje na še uporabnem nenatovorjenem delu kolesa.

Po poti srečamo dosti ljudi, nekaj več domačih kot tujih.  Ob cesti, nedaleč stran si privoščimo poljske klobase, ki so precej intenzivnega a mamljivo dobrega okusa. Ob uživanju teh nas spremljajo glasovi veselih indijcev, ki so si prišli pogledat vse te lepote. Dve družini z nekaj malih otrok, se mastijo ob glodanju teh, a Poljak, starejši gospod, ki jih je pripeljal na ogled vseh teh lepot, jih za sekundo zmoti z radovednim vprašanjem: “Kako rečete dober tek? Mi pravimo smacznego”, pa vi? “noo, we just start eating without saying anything“. 🙂

 

Vsi gradovi na poti, ki se nahajajo na vrhu apnenčastih hribov, so bili postavljeni v času Kazimirja Velikega, kot del obrambnega sistema trgovskih poti iz Krakova do Velikopoljske. Priznam, da me je na sami poti najbolj zmotilo to, da ni postavljena zadostna količina košov v katero sodijo smeti vseh tistih, ki se tam radovedno potikajo v upanju posneti najlepšo spominsko fotografijo. Nekaj teh smeti sem še pobrala, tistih ležečih na tleh, od sonca zbledelih in uničenih plastenk, a se je vreča tako hitro polnila, da ni bilo smisla nadaljevati s pobiranjem teh, saj smo hoteli nadaljevati s potjo, ki je bila pred nami. Žalostno je bilo gledati kako človeška roka uničuje lepote, katerih mnogi se niti ne zavejo. Le kje imamo pamet ljudje in čemu nam ta služi?

Med najinimi kolesarskimi potepi se poslužujeva divjega kampiranja, ki nama je najbolj pri srcu. Vedno zakuriva ogenj, ki naju pogreje in na katerem si pripraviva svežo jed. Divje kampiranje je na Poljskem prepovedano a se ga mnogi poslužujejo. Tisti mnogi, ki vse svoje stvari, katere privlekli so s seboj, pustijo na mestu in oddidejo in pa mi tisti, ki nam je mar, saj za seboj vse lepo pospravimo in brez sledi oddidemo s smeteh na kolesu do prvega koša.
Kaj je lahko lepšega kot noč v šotoru? Res, da je tokrat bilo malo bolj hladno kot ponavadi a se je kljub temu, dalo prijetno naspati. V najhujšem primeru mraza, sem  si segrela vodo, jo nalila v buteljko, dala preko zoken in se tako prijetno grela še dolgo v noč.

Zanimivost same poti je tudi, edina puščava na Poljskem imenovana Pustynia Błędowska, kateri poljaki pravijo kar “Poljska sahara” in je ena izmed petih naravnih puščav v Evropi, največje območje z naravnimi sipinami, ki ne leži ob morju. Na tabli pred menoj berem, da je puščava, ki je nastala v srednjem veku bila včasih bistveno večja a se zaradi človeškega posega puščava vse bolj zarašča. Naj kot zanimivost omenim, da je v času II. svetovne vojne, bil ravno na tem obmocju postavljen vojni poligon, kjer so prav tako  prvič testirali bombno raketo V1, s katero so Nemci leta 1944 napadli London.

V tem delu poti nas je spremljal močan veter in bilo je povsem nemogoče kolesarit, zato smo kar nekaj časa pridno potiskali, tako dolgo, dokler smo ponovno zagledali prevozen del poti. Prijetna so bila ta tla peščena a priznam, da so me pošteno izčrpali. Bilo je hladno in utrujajoče.

Pot se je začela v Krakowu in končala v mestu Czestochowa poljski prestolnici romarjev iz celega sveta. Celotna pot je bila zame še toliko bolj posebna, saj je pot označena z jakobovo školjkico. Obudili so se spomini iz leta 2013, ko sem 34 dni pešačila iz francoskega St. Juan Pier de Port-a vse do španskega Santiaga de Compostela.

Fotografije: Przemek.