sketch1475262158466-2
Nekega jesenskega dne, me je med spanjem v šotoru predramilo glasno dihanje. Nekako komaj odprem utrujene, še zaspane oči in zaradi močno svetleče lune zagledam senco, ki se je vila okoli mene in moje glave. Mislila sem, da sanjam a ne, zares se dogajalo. Okoli mene je lomastilo nekaj velikega. Še vedno sem ležala, a povsem mirna. Z levo roko narahlo dregnem Przemeka, ki se ni odzival, saj je bil najverjetneje v fazi REM-a, medtem ko sem poslušala ovohavanje nekakšne razmeroma velike živali, kot bi preverjala ali sem pravkar rojeni, zapuščeni mladič druge živalske vrste. S svojo glavo je nežno dregala ob mojo, na zares prijazen in nevsiljiv način. Poseben bi rekla, mogoče ravno zato, ker nisem čutila strahu … in tako sem le čakala, leže z odprtimi očmi, da oddide, da nadaljujem svoj ljubi spanec.

R0291985

Noč je čas, ko se vedno znova z največjim veseljem prepuščam zvokom divljine, ki me popeljejo v popoln spanec, kateremu se prepuščam vse do takrat, ko me s svojim prihodom ne predrami kakšna žival ali Przemek, ki me iz spalke najlažje spravi z besedami, da me zunaj čaka skuhana kava. Kljub temu, da bi še malo poležavala in se še nekajkrat zavalila levo in desno, takoj vstanem, saj res nočem zamuditi tiste prve, najslajše jutranje vroče kave. Takrat vem, da je čas, da zapustim šotor, si umijem zobe in se pripravim na novi dan. Kakšen, ne vem. Zagotovo pa poseben in edinstven.

R0291334

Medtem, ko nama Przemek pripravlja zajtrk, se preoblečem v bicikl cote, zložim šotor, spalke, in vse spravim v zato namenjene vreče, ki jih po jutranjem obroku namontirava na kolo. Lepo, počasi, ena za drugo. Ko opraviva ves jutranji ritual, se usedeva na bicikel in se odpeljeva z umirjenim tempom, dnevu naproti. Kolesariva cel dan, vmes se seveda ustaviva, pripraviva kosilo, si privoščiva še kakšno vmesno kavo in greva dalje. Kadar ob poti najdeva kakšno trgovino, se ustaviva in si priskrbiva zaloge hrane za dan, ki je pred nama. Ali pa dva. Odvisno, kje se nahajava in kakšni so plani. Do sedaj sva s seboj na kolesu poleg vse opreme tovorila še hrano za dva, največ tri dni, in vode, ki sva si jo sproti natakala iz naključnih izvirov. S seboj imava tudi mini filter, ki ga koristiva le v primeru, ko nama zmanjka vode in jo najdeva le še v kakšnem jezeru. Tudi to sva že pila, seveda prefiltrirano, in nisva imela nikakršnih problemov s prebavo ali z zastrupitvijo. Super reč.

R0291896

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

R0291569

R0291561

Dnevi na kolesu so kar dolgi in naporni, a dovolj lepi, da na vse morebitne obremenjujoče stvari pozabiš in se prepustiš razvajanju obdajajočih se lepot matere narave. Vedno skrbiva za zadostno dozo čajev, kave in hrane, ki nama dajo zagon in novo energijo za preostanek dneva. Ponavadi si, pol ure preden zaide sonce, poiščeva primeren kraj, kjer bova postavila šotor in se prepuščala razvajanju v teh prijaznih večerih. Medtem, ko Przemek nabira drva za večerjo, nama jaz pripravljam šotor. Razdelitev vlog pri delu si po potrebi zamenjava, a je vse odvisno od najinega počutja. Ko je vse pripravljeno, se prepustiva gretju ognja, obenem pa si privoščiva sveže pripravljen obrok. Brez debate, ob tisti meni ljubi, posebni tišini, kakšni buteljki dobrega vina in prasketanju ognja, enostavno ne gre, zato je to rutina, ki ji prepuščam vso pravico, da zapolni prosti čas v mojem življenju.

Zgodi se, da med potjo ne srečava nikogar. Včasih pa le koga, ki naju debelo pogleda, sprva začudeno, nato navdušeno kako z natovorjenim biciklom goniva proti tistemu hribu pred nama, ki se strmo dviguje. Takrat se od morebitnih mimoidočih najde kdo, ki bi z nama spregovoril besedo ali dve. Seveda! Tudi kavo skuhava, če je treba.
Prav tako greva mimo krajev in vasic, kjer naju ljudje prijazno vabijo v svoje domove. Če najdemo skupen jezik, se pogovarjamo, če ne, si delimo nasmehe in občudujemo drug drugega. Preprosto, kajne? Prijetne so te družine, ki nama skuhajo kavo iz zadnje vrečke, ki jo imajo, zraven pa naju še nahranijo in nama spakirajo dobrote za na pot.
To so meni povsem neznani ljudje a obenem imam občutek, kot bi bila hčerka, gospodarjeve najljubše sestre, ki se odpravlja na dolgo pot. Do sedaj sva bila vedno povabljena v revne domove bogatih ljudi, katerih gostoljublje ne pozna meja. Večkrat sva jim že ponudila kakšno malenkost v zahvalo, kot izraz hvaležnosti za vso prijaznost, dobrosrčnost in gostoljubnost, a je ti enostavno nočejo sprejeti. Zato kasneje, ob prihodu domov, pošljeva sliko naših skupnih trenutkov z besedo H v a l a.

Dnevi na kolesu so vedno super za razmišljanje, ki pa ga nikoli ne zmanjka. Naučiš se biti sam s saboj, se povezat z naravo in občudovat vse njene edinstvene detajle, kar pa je danes v tem pozabljenem svetu več kot dobrodošlo. Vzemite si čas zase in se prepustite stvarem, ki vas osrečujejo, brez izgovorov.

Tam, kjer je volja je tudi pot.

54c70-r0291009

79a4d-r0291011

6f564-20150515-r0291023

R0291281

783e0-20150511-r0290846

20140911-R0012596

f5c6a-2014-09-16-21-33-002

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s