Prelest Škotskih poti

Po štirih dneh dokaj zahtevnega kolesarjenja s Poljakinjo Silvijo in Rusem Dimitrijem, sva s Przemekom preostali del poti nadaljevala sama. V času skupnega kolesarjenja smo prevozili  ‘West highland way’, ki se začne v drugem največjem mestu Škotske, nekje na obroblju mesta Glasgow in konča v mestecu Fort William, ki je znan po vsakoletnemu svetovnemu prvenstvu v spustu. Celotna pot je dolga 151 kilometrov in ponuja osupljive razglede na Škotsko višavje.

“Všeč mi je ta Škotska” si mislim, a ga ni čez pogleda na naše domače gore, saj so gore na Škotskem povsem drugačne kot tiste domače. Vsekakor so čudovite, a nekako gole in ne kaj preveč visoke, saj je najvišja gora Britanije Ben Nevis, ki v višino meri le 1346 metrov. Vsekakor sva bila očarana nad Škotskim lepotam saj je najina največkrat dnevno izrecena beseda bila “wow”.

Iz Fort Williama sva delno kolesarila po poti, ki se imenuje ‘Great Glen Way’, 117 kilometrov dolgi trasi, nekoč glavni prevozni poti, ki je povezovala vzhod z zahodom. Pot naju je ob Kaledonijskem kanalu, ki povezuje Severni Atlantik s Severnim morjem pripeljala do mesteca Fort Augustus, kjer se je teren začel opazno spreminjati. S hribovske golote v vse bolj poraščen čudovito zeleni gozd. Preden pa sva vstopila vanj sva kolesarila po poti, ki je pred letom 1700, ko ni bilo drugih konkretnih poti, bila pot ‘Great Glen Way’ glavna prevozna pot, kjer so potovanja potekala počasi in težavnostno. Nove poti, mostovi in Kaledoniski kanal, ki so olajšali celinski transport pa so se začeli graditi v letu 1800.

V mestecu Fort Augustus, ko sva se na bencinski črpaki krepčala z dobrotami sva spoznala Huw-a, gorskega kolesarja in kolesarskega vodiča po Škotskih višavjih. Ta nama je ves umazan in utrujen od nekaj dnevnega kolesarjenja z nasmehom na obrazu opisoval poti po katerih nameravava kolesarit. “Všeč vama bo” pravi in jaz sem mu vsekakor verjela. Trasa proti kateri sva se odpravljala me je vse bolj spominjala na domače Pohorje, saj naju je obdajal vedno bolj poraščen gozd v katerem ni zmanjkalo singlc. Prav tako je bilo na poti ogromno majhnih slapov zato z oskrbo vode nisva imela problemov.

Na celotni poti sva se počutila super, večjih bolečin nisva imela, priznam pa, da me so med spanjem večkrat zbudile bolečine v sklepih. Kilometri so se nabirali bolj počasi, saj je na nekaterih predelih poti bilo potrebno potiskati kolo strmo v hrib, kar nama je vzelo precej energije, kljub temu, da nama je bilo vreme zelo naklonjeno.

Najina malica.

Przemek, ki opazuje kako se v najino smer približujejo čudni oblaki.

Na poti po Škotskih višavjih nisva srečala kaj dosti kolesarjev, ravno toliko, da bi jih lahko preštela na prste ene roke. Precej več je bilo ovac, višavskih govedi in pa pohodnikov, s katerimi smo z veseljem kakšno rekli in ker jih je dosti prihajalo iz Kanade sva iskoristila priložnost in malo povprašala o najinemu prvemu morebitnemu soočanju z medvedi. “Zagotovo bosta videla kakšnega” so nama dejali. Nekateri naju opozorijo, da znajo biti pume predvsem bolj nevarne in da jih je kar nekaj tam kjer se odpravljava, tako, da naj bova pozorna.”Seveda” si mislim, obenem pa si nekako ne znam predstavljati, da bi me pri postavljanju šotora, zgoraj z drevesa opazovala puma, ki bi kovala plane kako bi me napadla. Pomislim na vse možne scenarije a so le črne misli, ki me občasno napadejo in so zagotovo bolj nevane kot na primer ta velika mačka, ki ima najverjetnerje pomembnejše posle kot “pojesti” dva smrdeča kolesarja. Previdna vsekakor bova.

Gorsko kolesarjenje na Škotskem je res edinstveno in posebno doživetje, a za gorske kolesarje večkrat tehnično zahtevno. Tla v Škotskih višavjih so zaradi pogostih padavin in izobilja vode močvrnata tako, da se na nekaterih predelih ne da kolesariti, sama hoja poleg potiskanja kolesa pa je precej zahtevna naloga, saj se noge vgrezajo v tla in je premikanje posledično zelo počasno in utrujajoče. Na trasah je prav tako ogromno kamenja, korenin in pa rek, ki jih je potrebno prečkati zato je drugi par obutve zelo dobrodošel.

Foto: Przemek

Jaz pri prečkanju reke. Foto: Przemek

Škotsko sva kar dobro obdelala a najposebnejše so bile Carngorms gore po katerih sva kolesarila pet dni. Obdelala sva 300 kilometrov tras, trgovin na poti ni bilo, tako, da sva si pred samo potjo priskrbela zaloge hrane za naslednjih nekaj dni. Ker sva imela s seboj na kolesu kar nekaj stvari za katere sva vedela, da jih ne bova potrebovala sva se odločila, da nekaj kilogramov opreme (vsa tehnologija razen kamer + nekaj oblačil) pustiva v trgovini ‘Bothy Bikes’ v gorskem, turistično zelo obiskanem mestu Aviemore, zato, da bi bila kolesa lažja in nama omogočala lažje premikanje po tamkajšnjih višavjih. To je bila vsekakor pametna ideja, saj bi nama premikanje po omenjenih trasah v nasprotnem primeru bilo precej oteženo, ravno zaradi vseh teh prečkanj rek, potiskanja in dvigovanja koles.
Najino enomesečno pot sva zaključila v glavnem mestu Edinburgh, kjer sva preživela zadnje štiri dni. Najina gostitelja Marta in Krzisek, Poljaka, s katerimi je Przemek stopil v kontakt preko poljskega kolesarskega foruma, sta naju neznanca sprejela v svoj topli dom v centru mesta, katerega najemata celih deset let in naju vse dni bivanja razvajala s svojimi kulinaričnimi dobrotami, katerim ni bilo konca. V mestu sva najin prosti čas iskoristila za raziskovanje okolice, ogled muzejev in moj dolgo pričakovani obisk Billa in Toma, meni najljubših prijateljev, ki sem jih spoznala na poti Camino de Santiago leta 2013.

Najinemu potovanju in raziskovanju Škotske je res hitro prišel konec, katerega nama ni bilo žal, saj sva vedela, da v lepih spominih zapuščava državo in letiva proti geološko zelo bogati Islandiji, kjer bova preživela naslednjih enaintrideset dni.

Osebna statistika:

Prevoženih kilometrov: 1380

Višinske razlike: 19.000 metrov

Izplen: 50 + klopov

Vreme: 6 dni slabega vremena, 25 dni sonca

Izguba kilogramov: Przemek – 9 kg, Saška – 3 kg

 

Rdeča: najina prevožena pot; Modra: trajekt; Rumena: vlak

Ker je divje kampiranje na Škotskem dovoljeno, sva si šotor večkrat postavila nekje na najlepšem 🙂

Vroči dnevi na Škotskem so redkost. Ob malici in mamljivo hladni reki je osvežitev prav prišla.

Kaledonijsko drevo življenja.

Utrujena a srečna.

Kaledonijski gozd je tisoče let nazaj prekrival velik del današnje Velike Britanije. Danes je tega na Škotskem, prej imenovani Kaledoniji izredno malo. Le nekaj preživečih dreves, ki jih je mogoče videti v Carngorms gorah so resnično čudoviti.

Tom in Bill upokojena profesorja zgodovine in umetnosti s katerima sem prehodila večji del poti Camina leta 2013, sta nama dva dni razkazovala lepote glavnega mesta.

Po skoraj mesecu dni kolesarjenja nekje v naravi paše malo civilizacije 🙂

Najina gostitelja Krzisek in Marta, ki sta naju med čakanjem taksija z lepimi željami odslavila s požirkom dobrega škotskega viskija, ki pa na ŠKotskem velja veliko več kot le pijača.

Vse ostale fotografije in detajle najine poti pa lahko preberete na blogu Przemeka.

 

Advertisements

One thought on “Prelest Škotskih poti

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s