Dobro se z dobrim vrača

Da bi pred vsakim letom dalje lahko uredila vse potrebne zadeve, s kolesarjenjem prenehava nekaj dni prej. Ena izmed teh je recimo poiskati dovolj veliki škatlji v kateri bi se zmestili najini veliki bicikli. Tako sva si na Škotskem vzela čas in zanje povprašala v kakšnih petih trgovinah. V šesti so nama ju prišparali, tako da sva se ponje, dan pred letom skupaj z najinima gostiteljima Marto in Krzisekom peš odpravili nekaj kilometrov stran od našega naslova. Škatli sta bili res veliki, tako, da nisva imela kaj preveč problemov s pakiranjem koles. Problem je nastal, ko sva naslednje jutro na dan najinega leta, poklicala na številko, da bi rezervirala taksi, ki bi naju skupaj s škatljama odpeljal na letališče, ki je bilo kakšnih sedemnajst kilometrov stran od stanovanja, kjer sva bivala te zadnje dni. Vsekakor sva omenila mere škatelj in opozorila, da potrebujeva res veliko prevozno sredstvo, da bi bila res prepričana, da bova zadevo uspešno speljala. Ob 15h sva naročila taksi. Dve ure in pol pred letom.

Minuti čez tretjo je prispel. Črni malo večji taksi, ki mi je že na prvi pogled deloval dokaj sumljivo a, ker vedno upam na najbolje smo seveda poskušali vanj stlačiti ti najini veliki kartonski škatlji. Malo počes, poprek, zgoraj na sedeže a zaman. Neuspešno. Taksist nas pomiri, ko nam ponudi številko od njemu znanega taksista, ki naj bi imel nekakšen malo večji kombi. Seveda! Zahvalimo se mu brez kakšne večje panike, si zaželimo lep dan in ga že ni več.

Przemek pokliče na številko a mi njegova mimika v tistem trenutku ni kazala nič kaj dobrega. “This number is not existing” mu pravi tista govoreča dama tam zadaj. Super! Ker v napetih situacijah čas teče neverjetno hitro, zadevo malo pospešimo, tako, da odletimo nazaj v prvo nadstroplje v stanovanje, da bi poguglali taksije. Seveda pokličemo in naročimo največje prevozno sredstvo, ki ga imajo tam z zaključkom, da je nujno in, da se nam precej mudi, ker se vrata letala zaprejo čez natanko dve uri. Zunaj spet čakamo na taksi in verjamemo, da nam bo tokrat uspelo. Da bo tokrat prišel dovolj velik prevoz v katerega bodo pasali najini spakirani kolesi. “To so tiste večkrat pestre ure pred potovanjem, ki naredijo spomine na vse skupaj le še lepše” pravim “mojim” tam zunaj med srkanjem viskija in čakanjem. Minute so minevale hitro kot še nikoli in srce je bilo vedno hitreje, upanje pa glede na uro vedno manjše. Vmes naju vsaj štiri krat pokliče Poljak Radek, ki se nama bo za tri tedne pridružil in ki naju že od jutra čaka nekje na letališču v Reykjaviku, da bi naju povprašal kako nama gre. “Trenutno ne kaj preveč dobro” si mislim v sebi.

16:15 a taksija še vedno ni. Odločim se, da odidem na ulico in poskusim če mi ta ponuja kaj bolj obetavnega. Iščem v upanju, da bi našla nekoga z velikim kombijem in še večjim upanjem, da bi naju potem ta isti lastnik najdenega kombija odpeljal na letališče. Skromnost pa taka. Po treh minutah tavanja po ulici zagledam veliki beli kombi in že tečem proti njemu v katerem ni bilo nikogar. Razgledam se naokoli, v vrsti stoječe ljudi pred bankomatom povprašam od koga bi lahko bil a so vsi le odkimavali. Ker opazim, da je kombi parkiran na mestu, kjer ni dovoljeno predvidevam, da se bo lastnik tega kaj kmalu vrnil, zato počakam še kakšno minuto več.

16:35 – moje oči končno zagledajo človeka, ki odklepa kombi, zato oddidem do njega in mu lepo, na hitro govoreči način razložim nastalo situacijo in da je glede na uro on najino zadnje upanje saj se nama čez slabo uro zaprejo vrata letala.

“ Prvič nemorem, ker so bariere na letališču prenizke, da bi tam pri izhodu lahko šel skozi, drugič moj kombi je poln palet, tako da žal nimam prostora” umirjeno pravi. Po sekundah pregovarjanja in prošenj si dovolim, da bi pogledala tam zadaj. Ta mi že odpira zadnja vrata, nakar ugotovim, da je imel prav.

Res ne bi bila Saška, če ne bi še vedno vstrajala.

“Zagotovo bosta pasali tam zgoraj na vse te palete polne poljskega piva” trdim.

Na mesto njega se kar jaz odločim in ga prijazno predvsem pa panično na babji načim poprosim (beri diktiram), da zavije levo na najino ulico, kjer ga bosta čakali škatlji, pri katerih stoji visoki Przemek. “Kakšne barijere. To bomo že uredili” mu pravim. “Neverjetno” si mislim, ko ga vidim slediti mojemu paničnemu diktatu. Sama letim  do Przemeka in se derem, da ja imava prevoz, kljub temu, da nikoli nisem slišala potrditve od gospoda. Kakorkoli. Vmes mi Przemek pravi, da je prišel še tisti najin zadnji naročeni taksi a je bil baje tudi tisti za odpis.

Deset minut pred peto, sedemnajst kilometrov stran od letališča in štirideset minut pred najinemu odhodu za Reykjavik stlačimo škatlji v kombi, se vsedemo spredaj, in oddidemo v upanju, da bi pravočasno prispeli. Radek vmes neutrujeno kliče, ker mu je verjetno med čakanjem na naju bilo neverjetno dolgčas, med tem ko je pri nama na vzhodu dogajalo tako zelo, da se nisva uspela niti javiti. Najin naslednji let bi v primeru zamude bil čez štiri dni in Radek bi najverjetneje popenil, saj je ves načrt poti z garminom vred imel Przemek.

Zadnji dve minuti letanja po letališču, naju varnostniki spuščajo preko vseh vrst, da bi lahko ujelala najina še odprta vrata letala, a mene zaradi slabo razpakiranih stvari v tisti grdi posodi vozeči po traku, malo zadržijo. Jezna, misleč, da mi Islandija vsaj danes nekako ni namenjena, čakam, da mi brdati gospod pred menoj odobri odhod medtem, ko Przemek že leta do šaltra, da bi osebju sporočil, da prihajam, da sem zadaj in da bom vsako sekundo tam. V trenutku ga zagledam, Przemeka, kako se z nevtralnim obrazom umirjeno vrača v smeri proti meni. Trudim se razbrati kaj s teh njegovih lepih mladih potez a ne gre. Takrat sem seveda pomislila, da bova najverjetneje malo bolj uspešen proces vsega ponovila čez štiri dni v četrtek, ko bova zagotovo odletela proti Islandiji in proti na naju jeznega Radeku, ki je štiri dni svojega dragocenega dopusta izgubil za čakanje na naju. Przemek, ki je stal pred menoj, preseče moje misli s pogledom in mi reče:

“Letalo zamuja. Odhod je prestavljen za dve uri”.

Kako sem le lahko za trenutek pomislila, da nama Islandija ni namenjena, ko pa nama je tisti Gospod tam zgoraj vse tako lepo uredil, da bova tam kjer si želiva biti še isti dan in nama omogočil, da sva uživala ves prelest Islandije. Hvala dobri Bog.

Sramežljivi Halil iz Turčije, ki svoje države ni obiskal celih 21 let pa je bil dobrotnik, ki naju je odpeljal do letališča. Teşekkür ederim Halil, kjerkoli že si sedaj.

Bilo je pestro, nekoliko stresno, a nama je tisti viski, ki sta nama ga na najinih škatljah med čakanjem taksija veselo natakala Marta in Krzisek, olajšala vse skupaj. Bardzo dziekujemy za wszystko.

 

Halil pomaga!

 

Halil in njegov beli kombi.

 

Advertisements

One thought on “Dobro se z dobrim vrača

  1. Pingback: Moonland to Wonderland – A loop around Iceland – In Between Spokes

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s