Med ledeniki in vulkani

Kako topel in iskreni nasmeh je krasil tisti njegovi sramežljivi obraz, ko nama je pravil, da ga zaradi najinega stila občlačenja spominjava na osemdeseta leta. Prijetna in varna je bila tista vožnja do letališča s Halilom. (Kdo je Halil)?
“Če imasta namen iti v Turčijo, sedaj ni pravi čas. Spodaj je vojna” pravi med našim poslavljanjem, ko sva mu v znak hvaležnosti pustila tiste najine zadnje funte, ki jih nikakor ni želel vzeti. S Przemekom sva bila pomirjena in vesela, da sva uspela še isti dan leteti na Islandijo, kjer sva preživela najin drugi mesec kolesarjenja.

Kakšno uro pred polnočjo sva utrujena prispela na letališče, kjer naju je čakal Przemekov prijatelj Radek, ki že deset let živi in dela v Londonu. Radeka sem spoznala na Poljskem, kakšno leto nazaj ko smo se prvič in do sedaj zadnjič videli, a sem se njegovemu prihodu na Islandijo veselila tako kot Przemek. Kljub temu, da ga nisem dobro poznala, sem vedela, da bomo dober biciklistični trijo. Tako je tudi bilo.1876c455-f565-47a9-8d4a-ca47aea9338b-01
Prva strvar, ki se je lotiva ob prihodu na letališče je razpakiravanje in sestavljanje koles. Na letališču nam to ni bilo dovoljeno in ker je bilo dokaj pozno, zunaj pa močan veter, si nisem želela koles sestavljati nekje izpred letališča, zato sem se odpravila na enega izmed šaltrov z informacijami, da bi povprašala, kje bi lahko opravili željeno. Prijazna dama nas je usmerila proti izhodu in pokazala na majhno stekleno zgradbo kakšnih sto metrov stran vzhodno od glavnega izhoda iz letališča. “Zgradba je namenjena posebej kolesarjem” pravi.

_DUS4358-1

Foto: Przemek

Super je bila ta na novo zgrajena zgradbica z vsemi pripomočki za sestavljanje koles, koristnimi informacijami za kolesarje, mapami in še in še. Veliko smo si imeli za povedati, zato smo porabili malo več časa, kot sicer in se šele nekaj po prvi uri zjutraj vsedli na sestavljena kolesa in odpeljali proti 50 kilometrov stran odaljenemu enemu izmed najmanjših glavnih mest na svetu. Ker smo bili zelo utrujeni od napornega dneva in ker nas je Islandska v naših življenjih najasnejša noč do sedaj utrujala še bolj, smo se položili nedaleč stran od letališča na mehki jasi v upanju, da se naspimo in da zjutraj normalno začnemo naš dan. Seveda! Vstali smo ob ob poldnevu, še bolj utrujeni kot dan prej.

wp-image-1727450077jpeg.jpeg

Priznam, da sem se tisti dan do mesta Reykjavik vlekla kot megla, ki počasi in vstrajno prekriva lepote narave, a sem kljub veliki radosti, da sem na Islandiji, tisti dan kilometre odštevala z največjim veseljem kot še nikoli prej z jasno željo, da se želim čim prej položiti v najin šotor. Tako je tudi bilo. Ob kakšnih sedmih zvečer smo prispeli v kamp, kjer smo si siti odpočili in napolnili tiste od nevem česa izpraznjene baterije.
S 24 ur dnevne svetlobe, ki je na Isandiji v poletnem času nekaj čisto normalnega, smo se vsi trije prvič srečevali in na vsakem od nas je pustila drugačne posledice. Od neprespanih, utrujenih in zmedenih noči do popolnoma porušenega bioritma. Polnočno sonce je vsakodnevno vstrajno svetilo, zato je bilo kljub utrujenosti resnično teško zaspati. Buff, tista vsestranska ruta za na glavo nam je pri spanju veliko pomagala saj smo si z njo zakrili oči. Siva barva najinega šotora je bila tukaj na Islandiji popolnoma zgrešena, saj je svetloba delovala še bolj intenzivno.
bde64988-8cea-4776-b613-5b2a5f3c8171-2
Drugi dan sem jo šele začela doživljat to prelepo Islandijo, ko smo se s kolesi odpravili proti vzhodu. Nismo kaj preveč prekolesarili, saj smo si pivoščili ogromno pavz za občudovanje tega in onega. Vsak možni detajl smo želeli dokumentirati in to nam je seveda vzelo nekaj svojega časa. Povsod se je kar nekaj kadilo, okoliški hribi so bili kar dobro zasneženi, vse okoli glavne ceste 1, ki gre 1400 kilometrov okrog po celem otoku pa je zgledalo tako, kot bi opazovala drug planet. Recimo mu Mars. Ostanke lave aktivnih vulkanov, ki so bruhali leta in leta nazaj in ponesli to lavo tudi do šestdeset kilometrov stran pa je na nekaterih delih že prekrival mehek zeleneči se mah. Da bi kaj takšnega preraslo ostanke lave pa je potrebno desetletja in desetletja, tudi stoletja. Barvni kontrasti so bili neverjetni in še nikoli nisem videla toliko prelepih divlje cvetočih cvetlic, ki so čudovito krasile tiste zasnežene gore tam zadaj v daljavi.

wp-image-1764570953jpeg.jpeg

wp-image-656266886jpeg.jpeg

wp-image-494658930jpeg.jpeg

V iskanju mesta za postavitev šotora.

wp-image-1730771071jpeg.jpeg

Na Islandiji je kakršna koli oblika “off road” vožnje prepovedana, ravno zaradi uničevanja vegetacije, ki pa je na otoku zelo upočasnjena.

Petdeset kilometrov oddaljen Hveragerđi, mestece, ki je bilo leta 2008 popolnoma uničeno zaradi močnega potresa je bilo naša prva daljša postojanka. Ker smo na mapi opazili modri krogec, ki označuje naravne vrelece po otoku, smo se odločili, da noč preživimo nekje v okolici. Odpravili smo se v Reykjadalur, kjer se je nahajala vroča reka in izumrli volkan, ki je bil aktiven 120.000 let nazaj in ga je vsa ta leta klesala ledeniška erozija. Na Islandiji, kjer je kakših šestdeset aktivnih vulkanov je ogromno geotermalne vode, ki je ena izmed najboljših naravnih virov na otoku in se uporablja za ogrevanje hiš in proizvajanje elektrike. Območje, kjer smo se nahajali je potres leta 2008 tako močno stresel, da je povzročil aktivnost vseh vrelcev, ki so bili locirani nedaleč stran od zemeljske površine in posledčno povzročil novo geotermalno območje. Do omenjene reke smo po peš poti ob vseh vrelcih in pari potiskali kolesa kakšna 2 kilometra daleč, dokler je nismo zagledali. Res je bila vroča in vse okoli se je kar kadilo. Ker je bilo dokaj pozno smo si najprej postavili šotor, napihali naše spalne podloge in že smo bili v njej. Okolico so krasili naši najsrečnejši obrazi in priznam, da nismo potrebovali dolgo časa, da bi ugotovili, da smo našli novi raj na Zemlji. V tisti nekaj malo stopinj hladni noči (beri dnevu), smo preživeli štiri dolge ure v vodi in se greli le pet korakov stran od šotora. Celo temperaturo vode smo si lahko izbirali. Višje kot smo šli bolj vroča voda je bila. Kakšen raj. “Le kaj vse nas še čaka” pravim fantoma.

wp-image-438791666jpeg.jpeg

wp-image-41007403jpeg.jpeg

Naslednje jutro, po namakanju v voči reki, smo v mestecu opravili naš zadnji večji nakup, saj smo bili usmerjeni proti notranjosti otoka, kjer ni niti ene trgovine vsaj 250 kilometrov. Kakšnih dvanajst kilometrov smo še kolesarili po glavni cesti 1, pri mestu Selfoss pa smo se odcepili na stransko cesto 35 in kolesarili severno v smeri Geysir in Gullfoss, kjer smo si vzeli nekaj časa za ogled naše naslednje naravne fascinacije. Prva se je nahajala v mestecu Geysir, geotermalnem območju, kjer se je nahajal veliki gejzir, vroči vrelec, ki je svojo vročo vodo na vsakih par minut brizgal visoko v zrak, druga pa slapovi Gullfoss. Islandijo si ravno zaradi vseh raznolikosti, ki jo narava ponuja, želi obiskati čim več ljudi. Teh je bilo na Islandiji ogromno, saj so junij, julij in avgust najprijetnejši meseci za obisk, tako, da je na vseh teh atrakcijah mrgolelo ljudi s svojimi profesionalnimi kamerami v upanju, da bi posneli kar najlepše fotografije.

Islandski konj, ki je znan po svoji trpeznosti.

Islandski konj, ki je znan po svoji trpeznosti.

wp-image-1826047104jpeg.jpeg

Junija leta 2000 je močan potres po sedemdesetih letih sprožil delovanje gejzira.

wp-image-257944900jpeg.jpeg

wp-image-86474627jpeg.jpeg

Takoj pri izhodu iz Gullfossa je bila opozorilna tabla, da je naprej po makedamski cesti dovoljeno le 4×4 avtomobilom. Ta makedamska cesta je bila odprta dva dneva pred našim vstopom, tako, da smo srečali nekaj malo mimoidočih avtomobilov, ki so vedno znova natrosili nove centimetre praha na nas, ko se jim zaradi svoje lenobe ni ljubilo upočasniti in nas v meri normale prehiteti. Ceste v višavju Islandije so ponavadi zaprte do konca maja tudi junija in julija. Odvisno od taljenja sezonskega snega. V notranjosti otoka so makedamske ceste različnih težavnosti. Dosti je kamnitih in blatnih poti, prav tako peščenih predelov, po katerih je v primeru, da ni deževalo nekaj časa izredno teško kolesariti. Z Przemekom bi si, če bi potovala le na Islandijo in potem nazaj domov s seboj najverjetneje vzela kolo s tistimi debelejšimi gumami (ang. fat bike), saj bi bil užitek večji in bi po omnjenem terenu bilo možno prevoziti večje razdalje kot sicer.

wp-image-272148530jpeg.jpeg

r0294482-01-01.jpeg

Na dan, ko smo se odpravili v notranjost otoka po poti imenovani Kjolur smo ves čas vožnje imeli veter v hrbet, tako, da smo celoten interjer prekolesarili v dveh dneh. Pot mi je bila neverjetno všeč, saj sta naju z vsake strani obdajala dva ledenika. Z zahodne strani ledenik Langjokul z vzhodne pa Hofsjokull.

wp-image-1590398307jpeg.jpeg

R0294297-02

Odklenjeno brezplačno zatočišče kmalu po vstopu v interjer.

R0294315-01

Islandska površina je 11% prekrita z ledeniki.

R0294371-01

Moč islandskega vetra.

R0294389-01.jpeg

Ko zapiha veter.

R0294346-01

R0294387-01

Odprto zaklonišče, kjer smo si pripravili topel obrok.

R0294384-01

Po dobrih dvesto kilometrov občudovanja smo se znova pridružili glavni cesti 1,po kateri smo kolesarili naslednjh sto kilometrov do drugega največjega mesta Akureyri. V mestu smo si vzeli dan počitka, saj nas je veter dan prej čisto izčrpal. Sto kilometrov borbe z Islandskim vetrom tisti dan ni bila šala. Vmes sem čutila tiste svoje prihajujoče ženske dni, tako, da je bilo vse skupaj le še težje. “Uboga fanta z menoj v tistih dneh” sem si mislila, zato sem pri kolesarjenju držala kar dobro varnostno razdaljo med nami vsemi, saj sem bila kar malo tečna.

R0294162-02

Przemek je bil neverjetno hiter in z Radekom se niti malo nisva trudila, da bi ga ujela. Vsake toliko časa je na naju počakal. Enkrat s skuhano kavo nekje ob cesti, drugič, na vrhu hriba s skuhano rižoto. Vmes je še malo zaspal, saj je na naju čakal kar nekaj časa. Radeku se je namreč že drugič pri vožnji v hrib preluknjala zračnica in vsa sreča, da sem bila zraven saj s seboj ni imel pumpe. Medtem, ko sem mu pomagala krpati zračnico, sem si mislila kako super je že drugi mesec kolesariti brez te (ang. tubeless) in imeti problem manj. V mestu smo si zato vzeli dan počitka in poskušali nabrati čim več energije, saj smo se naslednje jutro znova odpravljali nazaj v interjer, kjer nas je čakalo dobrih tristo kilometrov poti, kjer znova ni bilo ničesar. Zaloge hrane smo si priskrbeli za šest dni, saj smo računali na kakšen morebiten dan čakanja, da bi se vreme v primeru poslabšanja izboljšalo ali kaj podobnega. Pot Eyjafjarourleio, po kateri imamo namen kolesariti je zaradi neprimernih vremenskih razmer, ki so uničile podlago ceste zaprta, zato bo vse skupaj le še bolj zabavno. Na poti smo opazili kar nekaj kolesarskih sledi in tudi sledi nekoga, ki je vztrajno pešačil doli proti jugu.

R0294417-01

R0294421-01

R0294468-01.jpeg

Veliko je bilo zasneženih delov cest.

Na kolesarski karti, ki smo si jo vzeli na letališču, so bile označene tudi vse koče in brezplačna zatočišča odprta za mimoidoče. Na mapi, ki je kazala pot v interjer, so bile z isto barvo označene dve koči oziroma dva zaklonišča, zato smo si pot načrtovali nekako tako, da bi prenočili na mestu kjer je hiša, zaradi zavetrja. Ker je cesta zaprta, sta zaprti tudi koči, ki sta drugače polne tujcev, ki si predhodno rezervirajo svojo posteljo in zanjo plačajo precej islandskih kron. Islandija ne bi bila Islandija, če ne bi sobe s pogledom na enega izmed ledenikov pošteno zaračunala. Kakorkoli. Prva takšna koča je bila v Laugafell. Do tja se je teren iz hribovitega in zelenega območa močno spremenil v “Mars” in “črno puščavo” bi temu rekla. Bilo je zanimivo a moje počutje ni bilo terenu primerno. Že tisti dan na poti v Akureyri sem čutila, da se v mojemu telesu nekaj kuha a sem močno upala, da je to le utrujenost od tistega močnega vetra. Veter je močno pihal v našo smer tudi naslednji dan in bilo je precej mrzlo. Srčno sem upala, da se bo smer vetra spremenila v drugo smer a zaman, ker se ta ni in je celotno pot mrazil in bremzal moje že tako oslabelo prehlajeno telo. Laugafella smo se veselili, saj je poleg koče na mapi kazalo, da se tam nahaja eden izmed vrelcev, zato smo komaj čakali, da bi tja prispeli in se skopali v tej topli vodi. Teh naravnih vrelcev je na Islandiji ogromno. Večinoma so brezplačni, a zanje ponekod pričakujejo donacijo vsaj 500 islandskih kron, kar je nekaj manj od štirih evrov. Če se ti nahajajo v kampih je cena avtomatsko vračunana v ceno nočitve.

R0294471-01-01.jpeg

R0294464-01-01

R0294489-01

R0294519-01

Takšen teren smo imeli štiri dni.

R0294491-01

Ko smo prispeli sem zagledala štiri majhne hiške. Med tem, ko sta fantja bila še nekje zadaj, sem prislonala kolo na eno od teh in seveda poskusila, če je katera izmed njih odprta. Tri so bile zaprte, tista četrta od katere vrelec bil je kakšnih dvajset metrov stran, na kateri je pisalo WC, pa je bila odprta. Seveda vstopim in bila sem najbolj srečna, saj je bilo to ogrevano stranišče vključno z garderobo in petimi stranišči, ki so v času odprte ceste namenjni obiskovalcem vrelca.

Kaj mislite kje smo spali?

R0294512-01

R0294515-01

Naš hotel s petimi zvezdicami sredi ničesar.

R0294510-01-01

R0294504-01

Le mi trije, daleč stran od vsega sredi ničesar. Ko sem posnela to fotografijo je bila ura 23 zvečer.

R0294509-01

Na poti iz Laugafella smo bili vedno bližje ledeniku Hofsjokull, katerega smo videli z druge strani, ko smo kolesarili po poti Kjolur. Pot je večino časa bila peščena, teška in povsod se je kar nekaj ugrezalo. Na mapi nam je kazalo, da imamo ta dan za prečkati kakšnih 5 ledeniških rek, zato smo se odpravili zgodaj zjutraj, ko je še hladno v upanju, da bi vodostaj reke bil nižji. Na poti smo tisti dan srečali suhljato blondinko, prelepo od sonca porjavelo punco z mrežo na glavi, ki je pešačila skozi ves interjer. Po že prehojenih nekaj več kot 800 kilometrih v mojem življenju, ko sem se peš iz Francije čez Pireneje odpravila proti Španiji, sem vedela, da bi to bil to zadnji košček sveta po katerem bi pešačila. To je bila puščava, kjer ni bilo nikjer ničesar in kjer se okolica ni spremenila še vsaj  dobrih 200 kilometrov. Vsa čast draga Ciara. Malo smo poklepetali, ji ponudili kekse in skodelico vročega čaja s termovke. Ciara je bila prvi človek, ki smo ga srečali v celih treh dneh.

Želja tistega dneva je bila doseči kočo kakšnih štiriinštirideset vetrovnih kilometrov stran. Nyidalur je pisalo na mapi. Označene reke na mapi, ki smo jih morali prečkati niso bile zelo visoke, so pa bile tako zelo mrzle. Na mapi je za omenjene reke bil znak veliki V, za katerega je v legendi pisalo: “ Prečkanje reke z globoko vodo in močnim tokom”. Dobro da smo se odpravili zgodaj zjutraj, ko je vodostaj reke bil nižji, zato ni zgledalo tako strašno, kot je bilo to predstavljeno v legendi mape. Prisežem, da nisem vedela, da je lahko reka tako zelo ledena. Pri prečkanju je vsak od nas spuščal do sedaj še neslišane zvoke, saj je pri takšnemu stopljenemu ledu biti tiho bilo popolnoma nemogoče. Da bi vse skupaj čim dlje trajalo pa so bile reke široke kot tista naša domača avtocesta, po kateri se premikaš jeznih 70 kilometrov na uro. Premražena in utrujena sem tisti dan komaj čakala, da se položim na svojo podlogo in, ko sem zagledala kočo sem bila zopet najsrečnejši človek na svetu, saj sem vedela, da se je dan zaključil in, da lahko svoje kolo nežno odložim in začnem s postavljanjem šotora. To, da bi bila koča odprta nisem niti upala, saj je delovala kot kakšna naša planinska koča, kjer je polno zadovoljnih pohodnikov. A sem se varala. Od mene je kakšnih dvajsetmetrov stran stal Przemek s še srečnejšemu obrazu od tistega mojega, ki se je na ves glas drl, da je koča odprta. Res je bila in ko sem vstopila vanjo sem se počutila, kot bi bila v koči nekje na Pohorju. Velika kuhnja z vsemi pripomočki in dodatki kot so kava, čaj in podobno ter velika skupna soba s kakšnimi tridesetimi posteljami. Zgoraj so vodile stopnice do treh sob. Dve sta bili prav tako ogromni, kot tista spodaj, ena pa je bila manjša s štirimi posteljami na kateri je pisalo “privat soba” v katero smo se tudi namestili. Soba je bila najtoplejša, saj je vanjo cel dan svetilo sonce. V življenju se še nikoli nisem toliko razveselila navadne zavese, bolj kot takrat. Saj veste, tista zavesa, ki visi nad oknom. Ta naša je bila lepa, temno modra in kakšen užitek je bil z njio zakriti naše s soncem obsijano okno in po dveh mesecih znova zaspati v zatemnjenem prostoru brez prekrivanja oči. Kakšen luksuz! Ob sedmih zvečer smo že bili v postelji, siti in utrujeni s knjigami v roki, čakali, da nas ponese v spanec. Neverjetni spanec je to bil!

R0294521-01

R0294520-01.jpeg

Radek.

R0294529-01

R0294528-01

R0294516-01

Drugi par obutve je pri potovanju v notranjost otoka obvezen!

R0294538-01

R0294539-01.jpeg

Dokaz, da nismo vlomil! 🙂

R0294536-01

Naslednjih triinšesdeset deževnih in vetrovnih kilometrov nas je pripeljalo do na mapi napisanega Versalir. Ciara nam je omenila, da so tam nekakšni dve hiši, a da ni nikjer nikogar in, da vse deluje zaklenjeno. Tja smo bili namenjeni in se veselili teh zgradb, da bi si lahko v tistem močnem vetru nekje v zaveterju postavili šotor. Ko smo prispeli, smo tako kot vedno do sedaj pri potovanju v interjerju preverili, če pa morda le kakšna je odprta. Prva, tista ta velika je bila zaklenjena, druga, tista, namenjena živalim pa odprta. Spet smo bili srčni, da bomo v štali na senu lahko preživeli našo noč.

R0294564.JPG

R0294562.JPG

Le še štirideset kilometrov nas je ločilo od prve asfaltne stranske ceste 32, ki je bila odprta. Po petih dneh smo spet zagledali nekaj deset avtomobilov. Že od samega začetka smo bili namenjeni v Landmannalaugar a sta naju dva nadzornika nacionalnega parka opozorili, da se bo vreme na jugovzhodnem delu otoka poslabšalo in, da je za nekaj naslednjih dni napovedan dež. Zaradi slabe vremenske napovedi smo se odločili, da se odpravimo nazaj v dobrih sto kilometrov oddaljeno glavno mesto in sprejeli odločitev, da si za tri dni najamemo avtomobil, da bi lahko v dežju raziskali še ostale dele otoka, na katerega se najverjetneje ne bom nikoli več odpravila.

Kakšen užitek je bil sedeti v tistem toplem avtomobilu, se peljati naokrog in biti na suhem medtem, ko je zunaj lilo, bo mislim, da za vedno ostal neopisen občutek.

R0294638-01.jpeg

R0294573.JPG

Zaradi obilnega deževja, smo spali v avtomobilu.

Islandijo smo dobro raziskali in videli skoraj vse lepote, ki nam jih je imela za ponudit. Radek naju je po treh tednih zapustil in odletel nazaj v London, kjer ga čakajo nekakšne večje in pomembnejše odločitve v življenju medtem, ko sva s Przemekom postavila najin šotor nekje v kampu Reykjavika, da bi si odpočila, se pozdravila in nabrala nove energije naprej za v Kanado. Po enem mesecu tukaj na Islandiji in dveh mesecih potovanja se veseliva, da bova znova videla noč, zvezde in pa morda kakšno poletno nevihto.

_DUS4812

Mušice na Islandiji so lahko zelo nadležne, zato je mreža za na glavo super pripomoček za ustrezno zaščito. Foto: Przemek.

R0294636-01

Mladoporočenca na poročnem fotografiranju.

R0294614-02

R0294601.JPG

Pozdrav od naju.

Prevoženih: 940 kilometrov
Višinske razlike 9.655 metrov
Dnevi borb z mušicami: 3
Prečkanih ledeniških rek: 10
Vreme na poti: Sončno do pretežno oblačno, 2 deževna dneva
Dni kolesarjenja: 17
Prevoženih kilometrov z najetim avtomobilom: 1500
Dnevov, ko nisva srečala čisto nikogar razen ovac: 3
Najnižja dnevna temperatura: 4’C

 

 

Mapa Islandia

Naša prevožena pot. R0294332-01 R0294339-01 R0294338-01

 

 

Advertisements

2 thoughts on “Med ledeniki in vulkani

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s