Kolorado, ZDA

Gorsko kolesarski trasi Great Divide, ki gre od Kanadskega Bunffa vse do Nove Mehike, sva sledila do Kolorada, kjer sva se odločila, da se pridruživa najinima prijateljima Nicholasu in Lael na trasi po Koloradu (ang. Colorado Trail, v nadaljevanju CT).

Silverthorne, majhno turistično mestece Kolorada, v katerega je po naju prišla Helena, ki sva jo spoznala na Islandiji, ko je skupaj s svojim partnerjem s kolesi potovala okoli po otoku, sva zapustila kar kmalu po prihodu. Helena, ki je ravno doktorirala naju je odpeljala do ranča kjer biva, malo izven mesta Boulder. Kanadčanka, ki že pet let živi in dela v Koloradu je sprejela delo na ranču, katerega sta kupila producenta znanih ameriških resničnostnih šovov in sprejela izziv, da skrbi za ranč. Znanja o upravljanju dela takrat še ni imela, saj je upala, da jo bosta upeljala lastnika zemljišča, ki pa tega prav tako nista imela. Imela sta vizijo, da želita ranč z živalmi in nekoga, ki bi zanje skrbel. Helena je pet let nazaj sprejela delo in se vsega naučila preko branja knjig in spletnega kanala You tube. Odlično ji gre in želja, da bi nekoč imela svoj ranč postaja vse večja.

Helena

Helena

Przemek je že na samem začetku najine poti vedel, da se bova od Great Divida ločila nekje v Koloradu, ko se bova priključila na CT, trasi dolgi 567 milj, ki gre od Denverja čez najvišje vrhove vse do mesta Durango, kjer se trasa konča. Od same poti nisem kaj preveč pričakovala, prav tako nisem vedela kaj vse me čaka. Przemek mi je večkrat z velikim navdušenjem razlagal o poti, kako posebna in čudovita je, kako jo želi prekolesariti. To kako zelo teška je, mi niti ni omenil. Po vseh kilometih ki sva jih v teh nekaj mesecih prekolesarila, sem vedela, da sem v vedno boljši fizični formi in da sem izgubila že toliko kilogramov, da mi sama pot ne glede na to kako teška naj bi bila, ne bi smela povzročati večjih težav.

Pot je poleg vrhov, ki jih je potrebno premagati in višinske razlike tehnično precej zahtevna. Z natovorjenim kolesom še toliko bolj. Nekaj je tistih, ki so celotno pot prekolesarili, veliko več pa tistih, ki so pot pretekli ali prehodili.

Helena nama je ponudila prevoz do Waterton Canyon-a, kjer se začne trasa in kjer naju čakata Nicholas in Lael.
Prvih nekaj dni našega kolesarjenja je bilo precej zahtevno. Zaradi strmin, ogromnih kamenj in vlažnih korenin, ki so vse skupaj le še otežili, je kolesarjenje bilo nemogoče, zato je bilo potrebno potiskati kolo, ki kljub minimalno spakiranem kolesu ni bila ravno lahka naloga. Že prvi dan ko smo prevozili le 38 kilometrov sem se počutila neverjetno utrujeno. Vsi prelazi s katerimi smo se srečevali so otežili najino dihanje, saj sva se s takšno višino na poti oba prvič srečevala. Nick in Lael, ki sta imela kolesa bistveno lažje spakirana sta bila od naju hitrejša zato sta naju na vrhu vsakega hriba počakala s kakšnim prigrizkom, kjer smo si skupaj privoščili malo počitka, da bi si oddahnali in se z novo zaužito energijo odpravili dalje. Hrana, ki sva jo s Przemekom prve dni CT-ja tovorila s seboj, ni bila ravno primerna, saj ni vsebovala toliko kalorij kot bi jih potrebovala, zato sva kmalu začela kupovati kaj bolj kaloričnega, da bi imela več energije za premagovanje vseh tistih teških dolgih in neskončnih milj, ki so bile pred nama.

r0295692-01-1024x678

Nick in Lael.

r0295705-01-1024x678

r0295708-01-1024x678

r0295707-01-1024x678

r0295711-01-1024x678

r0295706-01-1024x678

r0295713-01-1024x678

Przemekov sedež, ki se je zlomil sredi poti, stran od vsega a ga je uspešno popravil.

Przemekov sedež, ki se je zlomil sredi poti, stran od vsega a ga je uspešno popravil.

r0295721-01-1024x678

r0295725-01-1024x678

r0295716-01-1024x678

r0295717-01-1024x678

Vreme na poti nam je ustrezalo. Večino časa je svetilo sonce a je bilo tudi tistih nekaj kratkih neviht, ki so za območje, kjer smo se nahajali dokaj pogoste. Prva dva dni sem se dobro počutila. Čutila sem le utrujenost v nogah, verjetno zaradi tistega strmega potiskanja dokaj teškega kolesa. V Baileyu, majhni vasici, kjer smo si kupili hrano za nekaj naslednjih dni sva se s Przemekom odločila, da nekaj nepotrebne opreme na tej poti le odpošljeva v Durango, kjer se pot konča, na naslov Nickovega prijatelja. Nabrala sva za 4 kilograme opreme (računalnik…), ki je pripomogla k lažjemu kolesu.

r0295729-03-1024x678

Na trasi je nekaj območij, ki so zaradi zaščite divjadi dovoljena le pohodnikom, zato so za kolesarje omogočili alternativno različico, ki gre nekaj kilometrov okoli tega območja vse do takrat ko se pot s traso znova združi. Tretji dan, ko je bil pred nama Kenosha prelaz, se je veme ohladilo. Bilo je hladno in vetrovno a za premagovanje prelaza ravno prijetno. Ta dan smo prevozili 84 kilometrov in naredili 2.400 metrov višinske razlike. Konec dneva sem se počutila omotično in bilo mi je hladno, zato sem se najprej spreoblekla in sem medtem, ko sta Nicholas in Przemek nabirala drva za večerni ogenj, jaz postavljala šotor. Ta dan sem se še posebej veselila spanja, kljub temu, da me je pred tem čakala zamrzjena pica in tistih nekaj piv, ki smo jih kupili nekaj milj pred prelazom. Večer v družbi najinih prijateljev je bil prijeten. Izmenjavali smo zgodbe, obujali spomine izpred dveh let, ko smo skupaj kolesarili po Črni Gori, Albaniji in Kosovu in poslušali Lael, ki je imela veliko za povedati o svoji zmagi na Trans Am Bike Race.
S teškimi nogami sem se zbudila in tisto jutro nisem bila povsem prepričana ali sem pripravljena na dan, ki je pred nami. Počutila sem se omotično in oslabelo a sem mislila, da je to najverjetneje zaradi tistega piva in tekile, ki jo je Nick vsakodnevno veselo ponujal ali pa morebiti zaradi treh tisočakov nadmorske višine na kateri smo spali. Z bolečo glavo sem se lotila dneva in upala na najbolje, kot vedno, a mi misel na to, da me vsak dan čaka nekaj težjega in še višjega ni pomagala kaj dosti. Pomagal mi je Przemek, ko me je s skuhano kavo nekje sredi dneva bodril, da zmorem in da bo bolje. Občutek imam, da vsak dan le potiskam svoje kolo in da mi že nekaj dni primankuje energije za katero ne vem kako jo napolniti.

r0295735-01-1024x678

r0295739-01-1024x678

r0295737-01-1024x678

Vse bližje smo bili prelazu Georgia, ki se nahaja na 3.535 metrov nadmorske višine. S Przemekom sva se premikala počasi in se vsakih sto prehojenih metrov ustavila, da bi zajela več zraka. Nick in Lael sta bila najverjetneje krepko pred nama, zato sva se, da bi na naju ne čakala predolgo poskušala premikati malo hitreje, a zaman. Veselila me je misel, da me po prelazu čaka spust, kljub temu, da gre za tehnično zelo zahtevenega, pri katerem sodeluje vsak delček telesa, le malo odpočila. Spusta sem se, pri katerem zaradi počutja nisem bila povsem skoncentrirana lotila predvsem počasneje kot bi se ga sicer, ko sem spočita.
Pot je ves čas čudovita in ponuja res osupljive razglede na okoliške štiri tisočake a tudi pošteno utrudi. Celoten CT, razen tistih nekaj alternativnih obhodov je single trail, katerih se veseli marsikateri gorski kolesar in jih obdeluje z največjim veseljem.

r0295744-01-1024x678

r0295745-01-1024x678

r0295747-01-1024x678

r0295751-01-1024x678

r0295758-01-1024x678

Po Georgia prelazu sva se sputila kakšnih 600 metrov, ko naju je znova čakal strm deževen vzpon. Pohodnika, ki sva ga tisti dan srečala na poti sva povprašala ali je morebiti srečal dva kolesarja. Ta nama je odvrnil, da kakšnih deset minut nazaj. Vedela sva da sta Nick in Lael odšla naprej. Ker nisem imela moči, da bi znova nadaljevala z nekaj sto metri vzpona sem predlagala, da se zakampirava, saj sem bila res počitka potrebna. Zjutraj po zajtrku in močni na ognju skuhani kavi sva se odpravila dalje proti mestecu Breckenbridge, ki se je nahajal kakšnih deset kilometrov od označene trase. V mestu sva opravila nakup, poiskala vodnik za omenjeno traso, da bi si lahko lažje načrtovala pot in dneve pred nama in se odpravila na kosilo v eno izmed majhnih restavracij, ki naj bi bila znana po svojih dobrih juhah. Dan ni bil težak a mi je počitek v mestu dobro del.

r0295760-01-1024x678

r0295767-01-1024x678

Med jedjo v restavraciji naju je ogovorila prijetna gospa srednjih let, ena izmed zaposlenih, ki se je veselo pohvalila, da sta z možem navdušena kolesarja in da sta tudi sama nekaj mesecev potovala po Evropi, ki jima je tako zelo všeč. Sonce nas je močno grelo, ura je bila 4 popoldne, tako da sva imela še tistih nekaj ur, ki bi jih lahko izkoristila za to, da se približava prelazu Cooper (3.753 m.n.v), kjer bi si postavila šotor, a naju je Shella prepričevala, da naj noč preživiva v njenem treh kilometrih oddaljenemu domu, kjer bi se lahko stuširala, oprala oblačila, najedla dobre hrane in seveda odpočila. Ker bi verjetno malo kdo rekel ne takšni ponudbi sva z največjim veseljem privolila. Preden se je odpravila proti domu naju je še povprašala kaj si želiva za večerjo in kakšno pivo rada pijeva. Ob kakšnih šestih zvečer sva se znašla v njenem domu in tista izbrana večerja naju je vsa vroča čakala na krožnikih. Kako prijazna je bila ta ponudba Shelle in kako zelo pasal je tisti počitek.

Shella.

Shella.

S svežimi in dišečimi oblačili sva se naslednji dan zgodaj zjutraj odpravila dnevu naproti. Seveda po obilnem zajtrku, ki nama ga je postregla a nama je tik pred odhodom ponudila še velik kos zamrznjene divjačine, ki sva si ga še isti večer pripravila na ognju. Meso, ki sva ga pred peko zavila v aluminium folio in dala skupaj z zelenjavo v žar je bilo neverjetno ukusno.

r0295809-01-1024x678

Przemek med pripravo večerje.

Pred nama je 16 kilometrov strmega vzpona, kjer je ponekod potrebno nesti kolo. Ker sem kmalu začutila kaplje dežja sva  se čimprej želela spraviti čez prelaz, ki mu po mojem mnenju takrat ni bilo konca. Ker so nevihte na poti zelo pogoste se je na pot dobro odpraviti zgodaj zjutraj. Utrujena od hoje in potiskanja tisti dan, sem se neizmerno veselila prihodu v mestece na drugi strani prelaza kljub temu, da sva bila deležna neverjetnim pogledom. Pri spustu sem bila izredno previdna, saj so bile skale in korenine dobro namočene od pred kratkim padanga dežja. Vroča kava v mestu je dobro dela a sva se kaj malu odpravila nazaj na traso, kjer sva si poiskala primeren prostor za postavitev šotora. Na CT je ogromno prelepih mest za postavitev kampa, kjer so ponekod že postavljena ognjišča, ki so jih pripravili pohodniki ali pa prostovoljci sami, tako da z iskanjem primernih mest nisva imela kaj preveč težav. Šotor sva si postavila ravno pred strmim in visokim prelazom. Noč je bila deževna, prav tako tudi jutro, zato sva se na pot odpravila ob kakšnih 10. zjutraj, ko je dež prenehal. Pri premagovanju prelaza Searl, se kljub strmini in vsemu potiskanju dobro počutim, Przemek še bolje. Dolg spust takrat sva resnično uživala.

r0295807-01-1024x678

r0295817-01-1024x678

r0295775-01-1024x678

r0295813-01-1024x678

r0295815-01-1024x678

r0295777-01-1024x678

r0295779-01-1024x678

r0295789-01-1024x678

r0295792-01-1024x678

r0295794-01-1024x678

r0295821-01-1280x848

r0295804-01-1280x848

r0295796-01-1280x848

r0295806-01-1024x678

Bližala sva se mestu Leadville, kjer sva preživela noč, opravila potrebne nakupe in se odpravila nazaj na traso proti mestu Buena Vista. Ker je bil vikend in ker je mesec september, zadnji topli mesec, čas ko se gozdovi obarvajo v svoje jesenske barve in tik preden sneg zasneži vrhove, so bile trase polne pohodnikov in kolesarjev. Kolorado velja za zdravju najbolj ozavešenih zvezdnih držav, kjer je aktivnost življenski stil skoraj vsakega posameznika in je za razliko od ostalih zvezdnih držav res teško srečati kakšnega debelega človeka.

V državi so leta 2014 legalizirali marihuano, zato je mogoče videti dosti prodajaln, kjer jo prodajajo. Da seveda vidiva kako to izgleda sva se odpravila v eno izmed teh in presenetilo me je dejstvo, da je bila trgovina ves čas najinega obiska polna ljudi, ki so veselo nakupovali.

Do Buena Viste naju je kakšnih 30 kilometrov vodila čudovita gramozna pot ob reki Arkansas, ki je priljubljena za kajakaše in raftarje. Iz mesteca sva se znova priključila na traso, ki naju je pripeljala do mesta Salida, kjer sva želela ostati nekaj dni, da bi si odpočila. V mestu se srečamo z Nicholasom in Lael, kjer bosta  prav tako preživela nekaj dni, saj želita svoj prosti čas nameniti dokončanju projekta Baja Divide. Ob reki v samem središču mesta smo se podružili ob kozarcu dobrega vina, kjer sva spoznala Scotta M., doktorja znanosti, ki je Nicholasu pomagal pri nastanku GPS poti za Bajo in njegovo partnerko Eszter H., ki je pred Lael imela ženski rekord na Tour Divide-u, in je trenutna ženska rekorderka celotnega CT-ja, katerega je prekolesarila v petih dneh. 900 kilometrov res teške trase v petih dneh! Neverjetno! Skupaj smo se odpravili na večerjo, kjer sta se nama pridružila Jimmy in Janie, par, pri katerih bosta naslednjih nekaj dni bivala Nick in Lael. V njun dom sta povabila tudi naju. Jimmy in Janie sta letos prav tako tekmovala na Trans Am Bike Race-u. Janie je končala na desetem mestu, Jimmy, njen partner pa na 18. Na tej teški kolesarski preizkušnji pa je bil udeležen tudi edini slovenec Andrej Zaman, ki je dosegel izvrstno 13. mesto. Čestitke Andrej!

CT nas je vse pošteno utrudil in zanimivo je bilo, ko sem Przemeku dejala, kako zelo pasal bi kakšen ogrevani bazen, da si najina telesa malo odpočijeta. Ob kakšnih desetih zvečer, ko smo prispeli v šest kilometrov oddaljeni dom Janie in Jimmyja, kjer smo se razpakirali in si privoščili pivo sem na mizi opazila velike brisače, na vrhu katerih je bil rumen listek za napisom: “zunaj je masažna kad. Voda je vroča”. Kaj mislite, kje smo pili pivo? 

r0295850-01-1024x678

r0295849-01-1024x678

r0295830-01-1024x678

r0295834-01-1024x678

r0295829-01-1024x678

r0295841-01-1024x678

r0295828-01-1024x678

Tri dni počitka sva si vzela v Salidi in urejala potrebne stvari. V mestu se nahaja delavnica Ovaja Negro, kjer proizvajajo ‘bikepacking’ torbe za kolo, zato sva se tja odpravila z najinimi torbami, tisti, ki sta pripeti na sedež kolesa, da bi ju malo obdelali in zašili. Przemeku so popravili nekaj malenkosti, dodali nove zaponke, meni pa našili dva traka na vrh torbe, da lahko nanjo lažje pripem svojo podlogo za spanje.

r0295858-01-1024x678

Zadnji dan, tik pred prelazom Marshall, smo se skupaj z Nicholasom in Lael odločili, da ne nadaljujemo s kolesarjenjem po trasi CT, temveč, da odidemo nazaj proti severu zahodu v smeri mesta Grand Junction, od koder se bosta Nick in Lael odpravila proti Las Vegasu na Interbike Show, midva pa naprej  v smeri Utah-a, kjer se bova priključila na Kokopeli Trail, ki gre do mesta Moab, baje, da svetovno znani ‘meki’ za gorske kolesarje.

r0295894-01-1024x678

r0295872-01-1024x678

r0295873-01-1024x678

r0295878-01-1024x678

r0295870-01-1024x678

r0295887-01-1024x678

r0295899-01-1024x678

r0295919-01-1024x678

r0295915-01-1024x678

r0295911-01-1024x678

r0295937-01-1024x678

r0295938-01-1024x678

r0295941-01-1024x678

r0295900-01-1024x678

Advertisements

3 thoughts on “Kolorado, ZDA

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s