Utah, ZDA

To, da se plani, ki jih imava tukaj na poti ves čas spreminjajo nama je pravzaprav všeč. Eden izmed planov, ki sva ga imela je bil ta, da se iz Kolorada odpraviva dalje proti Arizoni, do najinih prijateljev, kjer bi preživela nekaj dni. Ker sem si želela videti Utah, mi je bilo ob ideji, da ga preskočiva kar precej žal, a smo se v Salidi odločili za spremembo, takrat, ko je Nicholas predlagal, da skupaj odidemo v smeri severo zahodnega Kolorada proti Gran Junction in da bi se iz tja lahko priključila na Kokopeli Trail, ki naj bi bil res čudovit in gre iz mesta Fruita – Kolorado čez kanjone do mesta Moab v Utahu. Tako sva tudi storila in veselila sem se dejstvu, da bova s kolesi nekje med tistimi velikimi oranžnimi kanjoni, ki so vredni prav vsakega občudovanja.
7369e4ff-ac5b-436d-9144-e970c2ef42e5-1
V Crested Bute v Koloradu so se naše poti z Nicholasom in Lael končale, saj sta bila na poti v Aspen, midva pa na poti do Grand Junction. Ker se trimesečni ameriški vizi kmalu bliža konec sva se odločila, da nekaj časa prišparava in do mesta Grand Junction štopava. Pripravila sva si karton z napisom in že sva stala ob cesti v upanju, da nama ustavi kakšna dobra duša in naju skupaj s kolesi odpelje dalje. Kakšnih deset minut sva stala in dobila sva prevoz z gospodom, ki uči smučanje po tamkajšnjih okoliških gorah. Štopanje v Ameriki je res enostavno, saj imajo vsi tiste velike avtomobile in tovornjake, tako da lahko kolesi z najmanjšim problemom natovorijo na avtomobil. Prijazni gospod naju je odložil kakšnih 250 kilometrov pred najinim ciljem tako, da sva se znova postavila na cesto in štopala, a spet ne več kot 15 minut. Tokrat mlad fant s Finskimi koreninami, ki je bil na poslovni poti in se vračal domov v Kalifornijo, kakšnih 15 ur stran. Po treh urah, ko naju je odložil, sva si v mestu Grand Junction privoščila večerjo in na spletni strani warmshowers.com poiskala nekoga, kjer bi lahko preživela noč. Warm showers deluje podobno, kot Couchsurfing, le da so tukaj ponudniki prenočišč potujoči kolesarji, zato že v prvi vrsti imamo veliko skupnega.

r0295947-01-1280x847

Grand Junction

Grand Junction

Greg najin gostitelj, ki naju je prijetno povabil v svoj dom je bil v času najinega prihoda odsoten, a je za naju pustil svojo hišo odklenjeno. Prijeten dom, v katerega sta se skupaj z ženo (ki je nisva spoznala, saj je bila zdoma) zaradi službe preselila dve leti nazaj, je bil še nekoliko v izgradnji. Greg je vegan že 25 let in dela kot znanstvenik na univerzi, kjer preučujejo agrokulturo in živi v domu skupaj s svojim stresnim psom, ki sta ga z ženo posvojila 5 let nazaj. Blondie, pes, ki je na naju agresivno lajah prvih pol ure ob prihodu, naju je po vseh danih piškotih in cartanju hitro vzljubil.

r0295950-01-1280x847

Greg naju je razvajal s svojimi kuharskimi sposobnostmi in dobrotami pripravljene iz lastnega vrta, kjer neverjetno uspeva prav vsaka zelenjava.

Greg naju je razvajal s svojimi kuharskimi sposobnostmi in dobrotami pripravljene iz lastnega vrta, kjer neverjetno uspeva prav vsaka zelenjava.

V času najinega počitka v mestu sva si oprala oblačila, postrigla Przemekove lase in kupila nove čevlje zame, saj so tiste stare, kupljene pred najinim odhodom bile že pošteno zdelane, smrdeče, pretople in pretesne (očitno mi je noga zrasla med potjo?). Poleg novih čevljev sem si kupila še nove nogavice, da bo vse lepo sveže in tako sem obvarovala svoje nohte na nogi, ki bi ob vstrajanju nošenja starih čevljev zagotovo odpadli.

Hladen in deževen dan je bil, ko sva se odpravila v kakšnih dvajset kilometrov oddaljeno mesto Fruita – Kolorado od koder se začne Kokopeli Trail, ki že po štiridesetih kilometrih prečka linijo z Zvezdno državo Utah. Kokopeli traso so poimenovali po Kokopeliju, ki se je kot petroglif velikokrat pojavljal na zahodnih poteh Amerike. Indijancem bi naj predstavljal duha glasbe, imenovali pa so ga tudi Bog prevarant. Bil naj simbol plodnosti in kmetijstva.
663995fe-3f36-4d3d-b54d-72d1ec30589b
r0295957-01-1280x847

Pred samo traso sva se ustavila v majni vasici, kjer sva si na bencinski črpalki tako kot vedno privoščila vsak svoj Arizona napitek za 90 centov. Med sedenjem se nama je pridružil starejši pohodnik, ki si je pravkar kupil cel plato piva. Vprašam ga kam bo spravil vse te pive, a mi odgovori, da je s svojo hojo za danes zaključil, zato jih ne bo potrebno nesti kam daleč. “Danes sem si jih pa res zaslužil” pravi, medtem ko mi s prstom kaže na nekaj metrov oddaljeno klop, ki si jo je v mislih rezerviral za spanje.
Po klepetu sva se odpravila dalje, saj se je že temnilo, pred nama pa je bilo še iskanje primernega mesta za postavitev šotora. Pred odhodom nama dobrotnik zaželi srečno pot in v roke da 4 hladne pive, ki sva jih z veseljem spakirala in spila še isti večer.

Ga vidite lepotca?

Ga vidite lepotca?

r0295962-01-1280x847

r0295961-02-1280x847

Kampirala sva nekaj sto metrov stran od trase, nekje med skalovji, da bi bila seveda čim manj opazna, saj je bilo kampiranje na tistem območju prepovedano. Za kolesarje in pohodnike je kasneje ob trasi dovoljeno kampirati v za to označenih mestih, ki so brezplačna.
Kokopeli Trail je dolg 223 kilometrov in velja za eno izmed popularnejših gorsko kolesarskih tras v Ameriki. Je zanimiva preizkušnja za še kako zahtevnega gorskega kolesarja. Stmi in kamniti vzponi, čudovite a ponekod zaraščene singlce, nošnja kolesa na nekaterih sekcijah in pa tehnično zahtevni spusti, katerih se lotiš po pameti, saj veš, da ob morebitni nesreči ne bo nikogar, ki bi ti lahko pomagal, saj si stotine kilometrov stran od vsega tako, da se zadeve lotiš na izi.

r0295966-01-1280x847

Pot poteka po čudovitih kanjonih ob katerih teče reka Colorado. Začetek poti je lepa prevozna singlca na vrhu kanjona, kasneje pa se pot začne strmo vzpenjati. Na nekaterih predelih se trasa, zaradi vsega kamenja malo izgubi a jo ob garminu in dobri volji hitro najdeš. Možnost, da bi se na poti izgubil je res majhna. Trasa se je še isti dan združila s širšo peščeno potjo, kateri američani pravijo ‘jeep road’. Pot se je iz dneva v dan spreminjala in okolica je bila vedno bolj drugačna, vedno bolj oranžna.

r0295967-01-1280x847

r0295983-01-1280x847

r0295998-01-1280x847

r0295995-01-1280x847

r0295997-01-1280x847

r0295991-01-1280x847

r0296002-01-1280x847

r0295999-01-1280x847

r0296000-01-1280x847

r0296005-01-1280x847

r0296006-01-1280x847

Vertoven a uspešen dan je bil za nama in uspela sva si prišparati nekaj energije za vzpon na vrh kanjona, kjer sva prenočila. Na vrhu kanjona sva zasledila oznako za dovoljeno kampiranje, kamor sva se odpravljala in na poti do tja slišala glasno glasbo. Przemeku, ki je želel kampirati nekje na samem, sem predlagala, da odideva tja pogledati kakšna je situacija. “Mogoče pa dobiva pivo” mu optimistično pravim. Na mestu z izjemnim pogledom je bil parkiran kombi na vrhu katerega je bilo zeleno kolo, za njim pa štirje fantje, ki so sedeči na zložljivih stolih s pivom v roki utrujeno pogledavali proti polni luni. Ustavila sva se in jih prijazno pozdravila. Trije Američani, kakšnih štirideset let stari postavni fantje, prijatelji iz časov študija, ki so se odločili prekolesariti Kokopeli, so si najeli kombi, ki ga je vozil četrti fant z imenom Casey in tako imeli eno skrb s tovorjenjem prtljage na kolesu manj. 400 $ na osebo za štiri dni so plačali, vključeno pa so imeli tovorjenje prtljage med kampi, ki jih je na mapi označil Casey in postavitev kuhinje. Fantje so si hrano in pijačo pred odhodom kupili sami. Naloga Caseya je bila le ta da jim postavi kuhinjo, na kateri si bodo lahko sami, celi zmatrani kuhali kar pač si bodo želeli. Na koncu večerje pa jih je za poslastico čakala še gora umazane posode, ki so se je naverjetneje lotili z velikim veseljem :D. Kakšen biznis ej. Fantje so tako vsako jutro z nahrbtnikom na ramah (v katerih je bila voda in nekaj prigrizkov) le sedli na kolo in se odpeljali proti naslednji točki kjer jih bo čakal Casey s postavljeno kuhinjo.

r0296015-01-1280x848

r0296009-01-01-1280x848

r0296016-01-1280x848

r0296023

Casey nama je pred odhodom, do najinega šotora, ki je bil kasneje postavljen deset metrov stran, dal štiri hladne pive, ki sva jih sredi ničesar, sredi vseh lepot, sredi vročih kanjonov ob melodiji prijetne glasbe spila z največjim veseljem. Kako pasali so! Fantje, ki so z debelimi očmi polnih navdušenja gledali v naju in bili presenečeni, da z natovorjenimi kolesi putujeva že peti mesec, so hoteli nekaj fotografij in midva tako kot vedno, že kakšnih stotič, sva že stala v tisti najini klasično kolesarski pozi drug ob drugim ter s smejanimi obrazi gledala v objektiv štirih kamer.

Naslednje jutro sva se zbudila dovolj zgodaj, da bi z vrha kanjona opazovala sončni vzhod. Slišala sva kako si fantje pakirajo svoje reči medtem, ko sva midva še veselo poležavala. Ko je bilo vse tiho, sva vedela, da so zapustili kamp in začela sva počasi vstajati, saj je bilo treba na pot, na katero se ne želiš odpraviti, ko je sonce najmočnejše. V teh vročih poletnih dneh sva po navadi ob sedmih, osmih zjutraj že na poti. Med pakiranjem je do naju prišel Casey, ki naju je povprašal, če sva kaj lačna. Odgovoriva, da zajtrka še nisva imela in, da si ga ravno nameravava pripravit. Ta nama pravi, da si naj hrano raje prišparava, saj si on pripravlja jajca s slanino in naju vabi, da se mu pridruživa. Kako prijazno. Še kavo nama je skuhal.

Vzhod sonca na vrhu kanjona.

Vzhod sonca na vrhu kanjona.

r0296021-01-1280x848

r0296028-01-1280x848

r0296025-01-1280x847

r0296044-01

Ura je bila nekaj čez devet, kakšni dve uri in pol po odhodu fantov sva se odpravila naprej. Isti dan, kakšnih 83 kilometrov kasneje smo se srečali v njihovem kampu. Ležeči na travi, od sonca popečeni in utrujeni nama povedo, da so ravno prispeli, zraven pa se čudili, kako sva lahko toliko kasneje začela z najino vožnjo in prispeli skoraj ob istem času. Dodam, da sva se uspela skopati še v reki Colorado, ki naju je ob vsej tisti vročini čisto omamila. Hej, nekaj kondicije pa sva si v vseh teh mesecih le nabrala. Sploh na Colorado Trail-u.
Ker je bila ura kakšnih pet popoldan sva se odločila, da zapustiva fante in nadaljujeva naprej strmo v hrib od koder bova lahko opazovala sončni zahod, lunin vzhod in kjer bova lahko z zvoki pojočih kojotov prijetno zaspala.

r0296055-01-1280x847

Ko sredi največje vročine najdeš senco. Neprecenljivo.

Ko sredi največje vročine najdeš senco. Neprecenljivo.

Za mostom pa nagrada dneva. Skok v reko.

Za mostom pa nagrada dneva. Skok v reko.

r0296068-01-1280x847

r0296081-02

Zjutraj po super prespani noči, ko sem se odpravila na opravljanje potrebe me je skoraj kap, saj je malo manjkalo, da bi sedla na zvito klopotačo, ki jo sploh nisem opazila in velja za eno izmed najbolj strupenih kač na svetu. Od strahu, se mi je zaradi zmrznjenosti telesa potreba prestavila za naslednji dan, pa še to sem se pošteno namatrala. Da bi me ugriznala tam sredi res ničesar si sploh ne znam predstavljati, zato sem od takrat naprej začela previdno preverjati mesta, kjer se nahajam in kamor se vsedem.

r0296098-01-1280x847

West Water Ranger Station, kjer sva si napolnila vodo, ki je na poti ni. Voda bi se sicer lahko filtrirala iz reke a obstaja možnost, da bi se filter zaradi sedimentin uničil.

West Water Ranger Station, kjer sva si napolnila vodo, ki je na poti ni. Voda bi se sicer lahko filtrirala iz reke a obstaja možnost, da bi se filter zaradi sedimentin uničil.

r0296031-01-1280x848

Po štirih dneh kolesarjenja po trasi, kjer je oskrba s pitno vodo le ena, pa še ta nekaj kilometrov stran s poti, sva prispela v mesto Moab v katerega se odpravljajo vsi avanture željni ljudje. Kajakaši, plezalci, kolesarji, pohodniki, jeep-road ljubitelji, motoristi in še kaj bi se lahko kaj našlo.

r0296100-01-1280x847

r0296113-01-1280x847

r0296116-01-1280x847

r0296114-01-1280x847

r0296120-01-1280x847

r0296137-01-1280x847

r0296141-01-1280x847

r0296149-01-1280x847

r0296150-01-1280x847

Tik pred mestom Moab.

Tik pred mestom Moab.

V Moabu sva preživela nekaj dolgih ur, kjer sva nakupila hrano, nove kratke hlače (saj so nama tista stare, postale čisto prevelike), napolnila vodo in ob sladoledu počakala da mine vročina. Odpravila sva se dalje na traso Lockhart Basin, ki je za voznike motornih vozil označena kot ‘zelo zahtevna’, traso, ki naju je po stotih kilometrih, kjer sva poleg hrane tovorila še 18 litrov vode, pripeljala nazaj na asfalst od koder sva štopala naprej proti Arizoni.

r0296163-01-1280x847

r0296160-01-1280x847

r0296162-01-1280x847

r0296165-01-1280x847

r0296169-01-1280x847

r0296170-01-1280x847

r0296187-01-1280x847

r0296191-01-1280x847

r0296192-01-1280x847

r0296196-01-1280x847

r0296216-01-1280x847

Newspaper Rock, kjer se nahajajo skalne rezbarije ali t.i petroglifi.

Newspaper Rock, kjer se nahajajo skalne rezbarije ali t.i petroglifi stari kakšnih 2000 let. Indijanci plemena Navajo, omenjeni skali pravijo “Tse’Hane'”, kar naj bi pomenilo skala,ki govori zgodbo.

Gremo dalje. S štopom.

Greva dalje. Ne s kolesi temveč s štopom 🙂

SImon, ki nama je ponudil prevoz skupaj z najinimi kolesi, ki sta bila privezana poleg njegovega motorja, se je naslednji dan po skupnem kampiranju odpravil na svojo motoristično nekaj tedensko avanturo.

SImon, ki nama je ponudil prevoz skupaj z najinimi kolesi, ki sta bila privezana poleg njegovega motorja, se je naslednji dan po skupnem kampiranju odpravil na svojo motoristično nekaj tedensko avanturo.

SImon odhaja. Midva pa tudi, naprej proti Arizoni.

SImon odhaja. Midva pa tudi, naprej proti Arizoni.

Kljub mesecu septembru je bilo neznosno vroče in suho a je bil to kraj, ki naju je čisto prevzel in bil celo eden izmed najljubših do sedaj, zato ga pripročam vsem, ki si želite doživeti drugačnost naravnega okolja, kjer enostavno ne dojameš kako se je nekaj takega sploh lahko skreiralo. Za obisk Utah-a je najboljši mesec september ali začetek oktobra. V primeru potovanja po stranskih poteh države pa si priskrbite ogromno količino vode, saj jo na sami poti ne boste našli in ne pozabite, da so stranske poti tiste, kjer se vedno skrivajo najlepše, posebne marsikomu še nevidene lepote. 572e7b84-f251-43ef-b026-4c0042ab0135

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s