Ko po dveh letih znova pakirava vsak svoji kolesi.

Pestri so dnevi odkar sta z nama čudovita sedemesečna dojenčica in pa psica Luna, na katero sva zelo ponosna. Z veliko ljubezni sva jo iz dominantnega psa uspela prevzgojiti v ljubečega in dajmo reči poslušnega psa. Dnevi hitro minevajo in komaj verjamem, da je že sedem mesecev odkar sem rodila deklico. Ti hitro leteči dnevi pa vsekakor imajo tudi svoje prednosti. Največja je ta, da je pred menoj trenutek, ko bomo skupaj v družinskem kompletu, sedli na kolo in se odpeljali v nam še neraziskano smer.

Tokrat bo premikanje precej drugačno. Kolesarjenja v dvoje ne bo več. Ne bo več potiskanja kolesa na štiri tisočaka in ne bo več tistih divjih spustov z gora. Prav tako ne bo več tistih velikih števik na števcu, ko sva v enem dnevu prekolesarila po tudi več kot 180 km. Pa saj kilometri niso pomembi. Pomemben je užitek. Nikoli nama ni bilo pomembno kakšno razdaljo prekolesariva. Važno je bilo, da se premikava in greva dalje. Takšno prepričanje nama bo koristilo sedaj, ko bo premikanje malo počasnejše kot je bilo nekdaj. Sedaj bodo dnevi namenjeni predvsem prilagajanju in potrebam malega človeka. Mogoče je slišati kot bi bila za nekaj prikrajšana a nisva. Nasprotno. Z nama bo toliko več radosti in veselja ne glede na to kako se bova premikala.

Če odštejem našo prvo družinsko šestdest kilometrov dolgo testno vožnjo, je od zadnje vožnje bicikla minilo več kot leto in pol. Toliko časa nazaj sem zadnjič ‘zares’ sedela na sedežu svojega zelenega kolesa. Leto in pol je že od tistih neverjetnih občutkov, ko sva se s kolesi podila med največjimi kaktusi sveta. Priznam, da je ta čas minil neverjetno hitro. A hej. Pustimo preteklost. Sedaj je čas za novo, drugačno prihodnjost. Končno sem dočakala dan, ko bomo vsi štirje odšli na našo prvo družinsko bicivanturo. In jaz se ji neizmerno veselim.
Verjetno se sprašujete kako bova z Luno. Luna bo prosto tekala naokoli, ko pa se utrudi, imava zanjo prav posebno (varno) mesto na kolesu. Za Lucjo pa smo nabavili najpotrebnejše in sicer prikolico, ki je narejena prav za teren, ki nama je najljubši. Gozdni, z ‘singlcami’ vred.
Pri pakiranju se bomo še vedno držali načela ‘manj je več’ .
Veselim se našega potovanja, še posebaj pa, ker se tokrat prvič odpravljamo v celotni družinski zasedbi. Lucji gozd zagotovo ne bo tuji, saj jo tja peljeva že od prvih dni življenja. Le še dva dni je loči do trenutka, ko bo prvič spoznala svoj drugi dom – šotor.

Dom kjer bo prijetno tesno, a z napolnjenimi srci lepo.

Kje boste tokrat odkrivali lepote preko nasih zgodb in fotografij, pa izveste kmalu 🙂

Testna vožnja uspela.

Advertisements

One thought on “Ko po dveh letih znova pakirava vsak svoji kolesi.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s